Gvaši so brez svetlobe, a ne tudi brez upanja: naslovljeni so z Uporom, je dejala. Serija gvašev Gabrijela Stupice prikazuje duh po uporu pred smrtjo: po odporu ljudi, ki so med drugo svetovno vojno živeli za žico okupirane Ljubljane. "Temni kolorit, strah v očeh, tesnoba v telesih, izgubljenost v pogledih, mrak v prostorih, duh po zadnji sodbi, utesnjenost prostorov, objokovanje, žalovanje, poslavljanje, votlost pogledov, izpraznjenost, odsotnost svetlobe ... skratka, likovna dela, ki prihajajo iz Ljubljane, prihajajo iz najbolj ponižujočega obdobja človekovega bivanja: iz vojne," je dejala.

Trpljenje, ki ne sme utoniti v pozabo
Po njenih besedah takrat, "ko so nastale slike Gabrijela Stupice, ne bi nikoli, nihče, nikdar in nikjer dejal, da je mogoče še videnje v naslednji vojni." "A četudi je vsaka vojna prekleta, četudi je vsaka vojna prepričano zadnja, za njo tli ena naslednja ..." Ob tem je poudarila, da je bil "poboj več kot osem tisoč nikomur nič hudega hotečih ljudi v Srebrenici zločin, ki ne bi smel nikoli v pozabo".

Umetnost je orodje, ki želi pokopati orožje. In ko umetnost govori o bolečini, o vojni in smrti, nam vedno poskuša povedati, da obstajata neka rešitev in upanje. Ob 14-letnici genocida nad Bošnjaki se tudi Srebrenica upira: upira se pozabi, je opozorila Širca.

Ob 14-letnici genocida poteka v Srebrenici večtedenski kulturni, dokumentarni, izobraževalni in komemorativni program. Razstavo Upor, ki je bila lani na ogled v MGLC-ju v Ljubljani, so odprli ministrica Majda Širca, slovenski veleposlanik v BiH-u Andrej Grasselli ter predsednik organizacijskega odbora in načelnik Srebrenice Osman Suljić.