Večji del zgodovine človeštva je bila "stara šara" v resnici preveč dragocena, da bi jo metali stran. O tem pričajo polomljene sklede in kozarci, preluknjane ponve in stari čevlji, ki jih v teh dneh (pa vse do konca septembra) razstavlja Museum of London.

Po besedah kustosinje Hazel Forsyth so arheologi ugotovili, da so bili kozarci, ki so jih, denimo, našli v osrednjem Londonu, enkrat v preteklosti že polomljeni in nato ponovno zlepljeni skupaj. Tudi pred 400 leti so dragocene ročno izdelane posode, ki so se polomile, pazljivo popravili.

Fini, ročno poslikani krožniki so veljali za dragocenost in ko so se zdrobili, so jih zvezali skupaj z žico, manjkajoče delce pa nadomestili s pločevino.

Po besedah kustosinje je estetika popravil zelo zanimiva. Lahko je šlo za dragoceno družinsko dediščino, zato je tovrstna popravila seveda niso mogla uničiti. "Kar so ljudje videli, je bila lepota originala," je poudarila. Vendar pa popravljanje ni bilo zgolj prostovoljna izbira, za marsikoga je bilo kar nuja: "Naša razsipna družba, ki stvari meče vstran, je dokajšnja novost."

Vsaka črepinja ima svojo zgodbo
Najstarejši predmet na razstavi je rimska posoda, ki so jo arheologi, kot gre to ponavadi, našli raztreščeno na kosce. Vendar pa so iz robov posameznih delov kasneje razbrali, da se je polomila že pred 2000 leti, a je bila zlepljena skupaj z lepilom, izdelanim iz smole borovca.

Videti je mogoče tudi čevlje iz zgodnjega 18. stoletja, v celoti narejene iz že uporabljenih materialov: čudovito izvezene tkanine, ki je bila morda pred tem del tudorskega jopiča, delov starejših čevljev in podloge iz kozje kože iz nekega starejšega oblačila. Čevlji so sicer komaj nošeni, verjetno zato, ker so bili izjemno neudobni.

Toda v 17. stoletju noben čevelj ni bil preslab za francoski trg. V Angliji so prekupčevalci zbirali ponošene čevlje in jih z ladjami pošiljali v Francijo, kjer so jih ali popravili ali pa razdrli in materiale uporabili za izdelavo česa drugega. Nihče se tudi ni obremenjeval s tem, da je nosil čevlje umrlega.

"Vintidž" zobotrebec iz druge roke
Odnos do ponovne uporabe osebnih stvari je bil včasih torej popolnoma drugačen. Na razstavi je tako med drugim mogoče videti pismo Lady Lisle, žene guvernerja v Calaisu. Ko je opazila, da si eden od aristokratov po jedi zobe čisti kar z zaponko, mu je poslala pismo z darilom - zobotrebcem, za katerega mu je povedala, da ga je uporabljala zadnjih sedem let.