Irwini so seme svoje umetnosti prvič posejali leta 1983. Žetev je skoraj vsako leto obilna. Foto: Moderna galerija
Irwini so seme svoje umetnosti prvič posejali leta 1983. Žetev je skoraj vsako leto obilna. Foto: Moderna galerija
Kaj so sporočali nekoč in kaj sporočajo danes? Foto: Tomaž Gregorič
Irwin, East Art Map: Contemporary Art and Easter Europe
Irwini pomagajo sodobno umetnost Vzhodne Evrope predstavljati tudi prek izdajanja publikaciji o tej umetniški produkciji. Foto: MIT Press

Člani kolektiva Irwin - Roman Uranjek, Miran Mohar, Dušan Mandič, Andrej Savski in Borut Vogelnik - so na slovensko likovno prizorišče pridrli leta 1983, ko je bilo ustanovljeno tudi "gibanje" NSK oziroma Neue slowenische Kunst (Nova slovenska umetnost), kar je na začetku pomenila kratica NSK. Po osamosvojitvi Slovenije namreč člani kolektiva NSK zatrjujejo, da si lahko kratico vsak razlaga po svoje.



Irwin in OHO na isti valovni dolžini
Razstava Svoji k svojim je nastajala v letih 20'03 in 2004, z njo pa Irwini nadaljujejo tradicijo akcij in projektov v naravi, ki jo je zastavila že skupina OHO. Postavitev v Mali galeriji prikazuje fotografije, ki dokumentirajo projekte, ki so jih Irwini prevzeli od skupine OHO. Tu spet nastopi postopek retrocitiranja. Irwini so ponovili projekte skupine OHO, izrabili so njihove koncepte, ki pa so jih vendarle neikoliko drugače materializirali. Na ta način Irwini predstavljajo tako akcije OHO-ja kot tudi sam fenomen OHO, ki je bil v šestdesetih zares velik jugoslovanski fenomen na področju vizualne in uprizoritvene umetnosti.

Kaj se je pisalo o Irwinih in kaj so Irwini pisali o sebi?
Knjiga, ki jo je uredila Inke Arns, ni le kataložna predstavitev del, ki jih je v dveh desetletjih ustvarila peterica. Knjiga prinaša tudi angleške in nemške zapise člankov, teoretskih razprav in esejev o delu Irwinov, ki so izšli v časovnem obdobju, ki ga je Arnsova tokrat postavila pod drobnogled. O Irwinih so med drugim pisali pokojni kustos in umetnostni zgodovinar Igor Zabel, filmski ustvarjalec Michael Benson, ki je NSK in njegovo delovanje v burnih osemdesetih predstavil v dokumentarcu Prerokbe ognja, Eda Čufer, Marina Gržinič, Boris Groys, Irwini sami in drugi.

Nezatajevani vpliv Marcela Duchampa
Javnost Irwine morda najbolj povezuje s serijo del z naslovom Ikone (Icons), ki jih zaznamujejo masivni okviri in spominjajo na pravoslavne ikone. Ko so Irwini ustvarili svoja prva dela, so bila ta pripisana kolektivu z imenom Rrose Irwin Sélavy. Ime je izpričevalo nedvoumno navezanost skupine, ki je sicer izšla iz ljubljanske punkovske in grafitarske scene, na delo Marcela Duchampa z istim naslovom. S tem so Irwini že vzpostavili enega izmed svojih vodil pri ustvarjanju - to je retrogarda oziroma navdihovanje in povzemanje vsebin, ki so jih v svoja dela vnašali modernisti in avantgardisti prve polovice 20. stoletja.

Prelomno leto 1983
Irwini so svoji prvi dve samostojni razstavi pripravili kmalu po ustanovitvi skupine. Leta 1983 so svoja dela predstavili v dveh ambientih, ki sta bila ključna za razvoj tedanje ljubljanske alternativnega kulturnega prizorišča. To sta bila Disko FV v Zgornji Šiški in galerija Kapelica na Kersnikovi, ki tudi danes ostaja prostor, ki predstavlja kulturne projekte, ki v "običajnih" kulturnih miljejih ne najdejo domovinske pravice.

Do danes so se dela Irwinov pojavila v skoraj vseh najuglednejših svetovnih razstaviščih sodobne umetnosti. Samo letos so bila predstavljena v Kunstvereinu v Stuttgartu, v muzeju moderne umetnosti umetniške fundacije Ludwig na Dunaju, v Muzeju sodobne umetnosti v New Yorku (MoMA), v centru za sodobno umetnost Rooseum v švedskem Malmoju in drugod. Doma pa si lahko dela Irwinov trenutno ogledamo na veliki razstavi Arteast 2000+23 v Moderni galeriji.

Irwini k razvoju sodobne vizualne umetnosti niso prispevali le kot ustvarjalci. Pomagali so tudi uveljavljati sodobno umetnost Vzhodne Evrope. Irwini so tako uredili publikaciji East Art Map in East Art Map, Contemporaray Art in Eastern Europe, ki sta nekakšen zemljevid umetnosti Vzhoda. Pri oblikovanju publikacij so sodelovali tudi umetniki iz drugih držav, ki so svetu želeli predstaviti umetnost, na katero je pogled nekoč zastirala železna zavesa in je tako v svetu še danes slabše poznana.