Pravzaprav v newyorškem muzeju prirejajo bralni uprizoritvi dveh Picassovih dramskih besedil (še Štiri deklice iz leta 1947), a verjetno je prva bolj znana. Napisal jo je v francoščini (izvirni naslov je Le Désir attrapé par la queue) v času bivanja v Parizu, igra, ki je baje bolj beckettovska od samega Becketta, pa pripoveduje o likih, kot so Čebula, Tišina, Big Foot, vitka Tesnoba, debela Tesnoba, svetlolasa zavesa in sestrična. Leta 1944 so jo pod Camusovo režijsko taktirko uprizorili Jean-Paul Sartre, Simone de Beauvoir, Valentine Hugo in seveda sam Picasso. Leta 1984 je bila v Guggenheimu znova obujena, tokrat sta dva lika interpretirala David Hockney in Louise Bourgeois.
Prihodnji teden bodo z bralnima uprizoritvama - v teh si bodo vloge med drugim porazdelili dramatik John Guare, umetnikova vnukinja Diana Picasso in direktor muzeja Richard Armstrong, režirala bo Anne Bogart - pospremili aktualno razstavo.
Tudi ta predstavlja manj izpostavljeno poglavje Picassovega ustvarjanja - njegova črno-bela dela. Barva sliko slabi, je menil Picasso, ki je barvo 'pregnal' s platen, da bi se osredotočil na strukturo forme. Postavitve se redno ukvarjajo z umetnikovim rožnatim in modrim obdobjem, njegovo kubistično fazo, nadrealizmom ali pa samo motiviko, umetnikovo redno vračanje k črno-belo-sivi barvni lestvici pa je do zdaj ostalo spregledano. Vedno znova so ga vznemirjali strogi monokromni toni, ki so stalnica v zgodovini umetnosti (spomnimo se tehnike grisailla), a ob prevzemu takšne palete je Picasso ostajal zvest tudi stari španski tradiciji uporabljanja kolorita s poudarkom na črni barvi - od El Greca do Joseja de Ribera, Diega Velázqueza, Francisca de Zurbarána in končno Francisca de Goye, ki je v starosti naslikal serijo 'črnih' slik. Prav tako kot tudi Picasso.
Od likovnega do vsebinskega podčrtaja
Takšen kolorit ne ustreza zgolj likovni problematiki, s katero se je ukvarjal, ampak sliko primerno dopolnjuje tudi v ikonografskem pogledu. Barvni minimalizem ustreza težkim tematikam trpljenja in vojnih grozot - verjetno je najbolj slavna ponazoritev Guernica, ki jo je naslikal leta 1937. V času druge svetovne vojne, pravzaprav v njenem zadnjem letu, je naslikal Mrtvašnico, preteče črno-belo platno, na katerem je vojno pustošenje. Vendar barvne lestvice, ki dramatično poudarja kontrast, se ni poslužil zgolj pri temačni motiviki, ampak je bila enako uporabna pri stiliziranju ženskih figur, aktov, tihožitij in slavnih interpretacij likovnih mojstrovin starejših stoletij.
Razstava v Guggenheimu, ki jo imenujejo kot revolucionarno, predstavlja več kot 100 slik in skulptur, ki so nastale med letoma 1904 in 1971. Številna teh so po besedah kuratorjev javnosti na ogled prvič. Predvsem pokažejo, koliko sta umetniku pomenila linija in forma ter vloga risbe. Izbor del, ki pomaga razumeti tudi Picassov doprinos k razvoju umetnosti 20. stoletja, bo na ogled do 23. januarja prihodnje leto.