Čeprav je danes med 82 milijoni Nemcev manj kot 200 tisoč Judov - kar pomeni, da večina ljudi z njimi nima osebnega stika ali izkušenj iz prve roke - je razstava berlinskega muzeja, ki skuša pojasniti "vse, kar ste kdaj hoteli vedeti o Judih, pa si niste upali vprašati", nekatere močno razburila.

Nabor zares zastavljanih vprašanj
Razstava The Whole Truth (Neokrnjena resnica) ima precej preprost koncept: Jud(inja) sedi v stekleni vitrini sredi muzeja in odgovarja na vprašanja obiskovalcev v povezavi s svojim življenjem, vero in kulturo. (Pod vitrino visi etiketa z napisom: Je v Nemčiji še kaj Judov?) Ideja za vse skupaj se je vodstvu muzeja porodila ob prebiranju knjige obiskov, ki datira nazaj vse do leta 2001 in je natrpana z najrazličnejšimi vprašanji - od tistih politično nekorektnih, ki temeljijo na ustaljenih stereotipih, pa do povsem "tehničnih" v povezavi s tem, kako človek prestopi v judovsko vero. (Na zadnje na razstavi odgovarjajo s primerom Sammyja Davisa Jr.: v vero je prestopil po hujši avtomobilski nesreči in ji ostal zvest vse do smrti (njegova menora je v muzeju tudi razstavljena). Drug primer je Marilyn Monroe, ki se je po poroki z dramatikom Arthurjem Millerjem udeležila več judovskih ritualov.)

Neprijetne asociacije
Toda razstava, ki ponuja tudi vrsto drugih instalacij in eksponatov, je naletela na zelo mešane odzive. Stephan Kramer, viden član nemške judovske skupnosti, je za tiskovno agencijo AP ogorčeno komentiral: "Zakaj mu ne dajo še banane in kozarca vode ter navijejo gretja, da bo Judu v njegovi škatli res udobno?" Sam je povabilo sodelovanja pri instalaciji zavrnil, celotna ideja pa se zdi "ponižujoča" tudi številnim drugim nemškim Judom. Svojo jezo izlivajo tudi na muzejevem profilu na Facebooku. "Naši stari starši in znanci so dovolj časa v škatlah preživeli na poti v koncentracijska taborišča," je zapisala ena izmed uporabnic. "Kako si drznete?!" Spet druge prizor spominja na fotografije Adolfa Eichmanna, ki je na sojenju v Izraelu na vprašanja odgovarjal iz škatle iz neprebojnega stekla.

Samo "podaljšek" vsakdanje izkušnje Judov
Dekel Peretz, eden izmed tistih, ki v razstavi "nastopajo", pa je drugačnega mnenja: "Skušam preučevati ljudi - tako kot oni preučujejo mene. Fascinira me, kaj vse me sprašujejo. Nekako je moj vsakdan rahlo podoben življenju v kocki. Če si eden izmed peščice Judov v Nemčiji, že zgolj tvoja prisotnost v lokalu sproži pogovore o holokavstu ali politiki na Bližnjem vzhodu, zato me sodelovanje pri projektu ni posebej vrglo iz tira."

Črni humor: ne samo domena Woodyja Allena
Razstava pozornost pritegne (in marsikoga šokira), še preden stopi skozi vhodna vrata: eden izmed posterjev nad sliko luknje v cesti z mastnimi črkami razglaša: 'Judje so krivi za vse.' ko enkrat prečkaš prag, pa te med drugim pričaka odlomek iz HBO-jeve humoristične serije Curb Your Enthusiasm, v katerem se Jud, ki je preživel koncentracijsko taborišče, in izpadli tekmovalec resničnostnega šova Survivor spričkata okrog tega, čigava kalvarija je bila hujša.

"Častna člana": Becks in princ Charles?
V muzeju se pojavijo tudi omembe slavnih, ki jih v tem kontekstu res ne bi pričakovali, na primer Davida Beckhama in princa Charlesa. "Becks" si je popis zaslužil z eno izmed svojih tetovaž, odlomkom iz Salomonove pesmi v hebrejščini, in z izjavami, da je deloma judovskega rodu. Britanskega prestolonaslednika je, mimogrede, obrezal "kraljevi obrezovalec", rabin Jacob Snowman, ki je s tem upošteval tradicijo, ki jo je uvedel že Jurij I. (Poteza je menda sugerirala večjo naklonjenost dvora Judom, kot so jo kadar koli prej ali pozneje odprto priznali.)

"Vsa vprašanja so del javne debate okrog tega, kaj pomeni biti Jud," prizanesljivo ugotavlja kuratorka Martina Lüdicke. "Ljudje bi radi imeli jasne, razumljive definicije, a teh ni." Je pa res, da se nekaterih ne da razsvetliti - v čisto zadnjem prostoru, kjer obiskovalce čaka prazen zid z vprašanjem "Bi radi vedeli še kaj?", nekateri na samolepilnih lističih še vedno puščajo poizvedbe tipa: "Kako se Judje rodijo?" ali "Lahko otroka krstimo za Adolfa?"