Umetnikom je torej kot izhodišče pri ustvarjanju služila latinska beseda, ki, kot je ob razstavi zapisala kustosinja Barbara Savenc, pomeni "iz knjig" ali "iz moje knjižnice". V galeriji so razstavljena dela Deana Ivandića, Vladimirja Ristića, Stojana Sedeja, Alenke Sottler in Zore Stančič.

Kot last slovenskega jezika
Alenka Sottler je ex libris navezala na temo slovenskega jezika, saj opaža, da slovenskega jezika v svetu ne poznajo. Zato si je ex libris zamislila kot last slovenskega jezika. Ob tem je nizala asociacije, ki so predstavljene na razstavi. Gre za angažirana dela, prek katerih kritizira razmere v današnji družbi, predvsem prevelik vpliv ekonomije na vseh področjih, pojasnjuje.
Kakšen je ex libris danes?
Del razstave sestavlja tudi 4.700 znakov izpovedne proze Ivandića. Umetniški artefakt ima obliko pisma oziroma eseja na temo Ex librisa. Kot pravi umetnik, se bo moral ob njem vsak gledalec vsaj za nekaj minut ustaviti, če ga bo želel prebrati.
Umetnik razume ex libris kot lastnino, ker pa ga ta ne zanima, se osredotoča na njegov antipomen, ki bi lahko bil posojanje ali deljenje. Hkrati se umetnik sprašuje, kje se kaže ex libris danes. Kot primer je navedel izjave na blogih, ki bi lahko ustrezale definiciji ex librisa. Osrednji motiv pisma kot izdelka konceptualne umetnosti pa je umetnikov pripetljaj iz najstniških let, ko je želel ukrasti knjigo, a tega po kratkem razmisleku ni storil.
Znamenje posebnega odnosa do knjig
Ex libris, ki se je uveljavil v zasebnih zbirkah, je postala mala likovna mojstrovina šele v 19. oziroma 20. stoletju. Kot še piše Barbara Savenc, se nikoli ni uveljavil množično, saj je hkrati znamenje posebnega odnosa do knjig - refleksije.