Velika retrospektivna razstava se v berlinskem razstavišču Martin-Gropius-Bau počasi izteka - zaprli jo bodo 9. avgusta, doslej pa si jo je ogledalo več kot 130.000 obiskovalcev. Na prvi septembrski dan bodo dela te slikarke, ki je postala pravzaprav utelešenje mehiške kulture, razstavili v dunajskem Kunstforumu Bank Austrie. Gre za prvo retrospektivno razstavo Kahlove v Avstriji, ogledati pa si jo bo mogoče do 5. decembra.
Razstava naj ne bi bila tako obsežna kot tista v nemški prestolnici, kjer so o retrospektivi razmišljali že dolgo, njena vrata pa jim je končno uspelo odpreti ob stoletnici leta, ki si ga je umetnica sama določila za svoje rojstno leto. Leto 1910 si je izbrala, da bi jo ljudje takoj povezali z začetkom mehiške revolucije, čeprav je bila mala Frida takrat stara že tri leta.
Podobe sanj, podobe realnosti
Umetnost slikarke je skozi leta postala ena tistih, v katerih trgovci prepoznajo trženja vredno znamko, njena življenjska zgodba, tesno povezana tudi z njenim možem Diegom Rivero, pa premamila tudi hollywoodske producente. A tudi tisti najbolj zagrizeni ljubitelji likovne umetnosti, ki se ne želijo zmeniti za 'sočne' detajle v življenjih umetnikov - in teh je bilo Fridinem življenju polno - ne morejo mimo teh življenjskih podrobnosti. Umetnost Fride Kahlo je namreč tesno povezana z njenim življenjem in pogosto so tisti majhni fantastični detajli, ki delujejo kot podobe iz njenih sanj, zapisovalci posameznih dogodkov, pomembnih mejnikov njenega življenja.
Vsaka slika svojevrsten avtoportret
Eden izmed takih je gotovo prometna nesreča z avtobusom leta 1925, v kateri je bila Frida močno poškodovana, posledice nesreče (poleg desne noge je imela zlomljeno hrbtenico, rebra in ključnico) pa je občutila do konca življenja; navsezadnje tudi zaradi poškodb na maternici, zaradi katerih nikoli ni mogla imeti otrok, v zadnjih letih življenja pa je bila umetnica priklenjena na posteljo. Znaten del Fridinega opusa predstavljajo avtoportreti in včasih so tudi tiste slike, ki ne delujejo kot umetničine lastne podobe, prav to.
Po opusu Fride Kahlo
Teoretik in ustanovitelj nadrealizma Andre Breton je Frido Kahlo uvrščal med nadrealiste, a danes bi bila tako enoznačna oznaka njene umetnosti preveč ohlapna. Na svoji umetniški poti se je sprehodila od nove stvarnosti, prek mehiškega avantgardnega gibanja do nadrealizma in nato oblikovala povsem svoj realizem in v avtoportretu upoštevala ideal renesančne figuralike, a nikoli brez spremljave njenih fantastičnih podob. Prve nagibe k nadrealizmu zasledimo na njenih slikah v zgodnjih tridesetih letih, nato pa so začeli okoli leta 1940 pridobivati ekspresivno noto. Na avtoportretih postane umetnica samozavestnejša, oder pa zavzame z očitno dominanco.
Razstava na Dunaju, ki jo pripravljajo z berlinskim Martin-Gropius-Bauom, bo na ogled postavila približno 60 slik in 90 risb oziroma grafik. Te bodo spremljale še fotografije, ki jih je zbrala Fridina pranečakinja Cristina Kahlo, met katerimi so tudi znamenite podobe umetnice, ki jih je fotografiral Nickolas Muray.