Pomnimo tudi zaparkiran Stari trg vse tja do Tranče in karamboliran avto, prislonjen ob Robbov vodnjak. In to še preden so taisti vodnjak zamenjali z repliko, izvirnik pa preselili v Narodno galerijo.

Fotografska razstava z naslovom Po ljubljanskih ulicah, ki je svoje odprtje doživela pretekli teden v Galeriji "S" na Ljubljanskem gradu, nam skozi več kot štirideset starih avtorskih fotografij slika vrvež mestnih ulic v preteklem stoletju.

Razstavo, ki je del projekta Ljubljana - zelena prestolnica Evrope, so pripravili v Muzeju novejše zgodovine, ki v svoji fototeki hrani več kot dva milijona fotografij, od tega kar dva tisoč na temo prometa. Avtorica razstave je Andreja Zupanec Bajželj.

Življenje v slovenski prestolnici se je skozi čas močno spreminjalo. Skupaj z njim pa tudi promet. Fotografske podobe, s katerimi so čas zamrznili fotoreporterji v prejšnjem stoletju, nas popeljejo v čas, ko so po ljubljanskih ulicah vozile zgolj kočije in tramvaji. Že res, da se je že leta 1898 po ljubljanskih cestah zapeljal prvi avtomobil barona Antona Codellija, toda to je bila redkost in izjema, kot so bili redki in izjemni primeri drugih avtomobilistov, ki so tu in tam dvigovali prah s cestišč in v ljudeh vzbujali začudenje. Ljubljana, glavno mesto države, je bila še nedolgo tega mesto konjskih vpreg, kočij, za katerimi je bilo treba pridno čistiti iztrebke, ki so jih za sabo puščali "motorji", vlekoč vprege in kočije. V začetku preteklega stoletja, natančneje 6. septembra 1901, je v Ljubljani redno začel voziti tramvaj, ki predstavlja začetek organiziranega javnega prometa v mestu. Petdeset let kasneje, 6. oktobra 1951, se je tramvaju pridružil še trolejbus, ki je vozil na 4,3 kilometra dolgi progi med Gospodarskim razstaviščem in Ježico. Podatki, ki pričajo o tem, da kakšnega posebnega prometnega vrveža vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja tako rekoč ni bilo.

V šestdesetih je bilo v Sloveniji na novo registriranih približno 8.000 avtomobilov in avtobusov (samo za občutek, v letu 2013 so jih na novo registrirali natančno 88.161, po cestah pa se je pred slabimi tremi leti vozilo kar 1.396.691 cestnih vozil). In mesta, vključno z Ljubljano, so močno spremenila svojo podobo. Pojavljati so se začela avtobusna postajališča, zgrajena je bila centralna avtobusna postaja, pojavile so se bencinske črpalke, mnoge tudi v središču mesta, spremenila se je arhitektura, kajti zgraditi so morali nadvoze in podvoze, postaviti železniške zapornice, zgraditi parkirišča in celo parkirne hiše ter postaviti semaforje. Prvi semafor je v Ljubljani začel delovati leta 1956, prvo parkirišče pa so zgradili leta 1963. Kako zelo se je spremenila arhitektura mesta, pa še posebej priča podatek, da so v letih 1961/62 za gradnjo podvoza pod železniško progo na križišču z današnjo Dunajsko cesto, podrli nekaj hiš in izselili kar 52 družin. Promet je seveda terjal svoj davek. Pa ne le v fizičnem pomenu. Spremenile so se navade ljudi. Razmahnilo se je izletništvo, turizem, pojavili pa so se tudi novi poklici, kot so mehaniki, črpalkarji, delavci na parkiriščih, vozniki avtobusov in tovornjakov ... Pa prometna policija oziroma miličniki so se vse pogosteje pojavljali na cestah in nadomeščali odsotnost semforjev. Ljubljana je svoj prvi semafor, kot smo zapisali, namreč dobila šele leta 1956. Znanje o prometu je bilo tako rekoč ničelno. Zanimiva je fotografija, ki v ravni vrsti ob cestišču prikazuje razporejene prometne znake, ki so prometno neuko ljudstvo davnega leta 1949 poučevali o njihovem pomenu.

Vzporedno z naraščajočim avtomobilskim prometom pa so izginjali tudi nekateri poklici. Postreščki, denimo: ti so na kolesih in vozičkih prevažali živila, ki so jih meščani kupili na tržnici, pa težke kose pohištva ob selitvah itd. Izginil je tudi poklic čuvarja koles, ki so za majhen denar varovali parkirana kolesa. Mimogrede, poklic, ki bi ga bilo morda pametno spet uvesti. Morda nova poslovna priložnost. Kakor koli, promet je spreminjal podobo mesta, navade njegovih prebivalcev in njihovo življenje. Fotografska razstava, ki to prikazuje, je v resnici paradoksalno nostalgičen prerez skozi zadnjih recimo sto let življenja v naši prestolnici, sentimentalen pogled na čase, ko smo se z avtomobili še recimo vozili po Čopovi ulici v središču mesta, po taisti ulici, ki je od leta 1976, ko so jo zaprli za promet, slovela kot nakupovalna ulica, danes pa bolj kot po oblekah smrdi po hitri hrani. Ja, in zato je razstava tudi neke vrste opomnik vsem tistim, ki danes podpisujejo mestni urbanistični načrt, ki danes načrtujejo promet. In to ne velja zgolj za prestolnico.

Kaj pa na pričujoči razstavi pogrešamo? Predvsem primerjavo med nekoč in danes. Fotografije starih fotoreporterjev upodabljajo nekdanje čase in se že zaradi tega zdijo nostalgične, čeprav v resnici opozarjajo na vse tisto, kar se je delalo narobe. Zato en manjši namig; stare dokumentarne fotografije časa in prostora bi še bolj polno zaživele ob prisotnosti sodobne fotografije, sodobne podobe taistih položajev v taistem prostoru. Menda se namig utegne upoštevati že jeseni, ko Muzej novejše zgodovine pripravlja podobno razstavo.

Tadej Čater