Razstava priznanega slovenskega fotografa do 23. oktobra gostuje v madridskem mestnem centru sodobnih umetnosti Matadero. Reboljeva serija Skulpture časa je nastajala ob španskih predstavah Pandurja v Madridu in drugih evropskih prestolnicah, najprej je gostovala na Jakopičevem sprehajališču v Ljubljani, pozneje na Kalemegdanski tvrđavi v Beogradu in se zdaj umestila še v mesto nastanka, v Madrid. Če se v bližnji prihodnosti ne boste mudili v Madridu, si lahko razstavo in serijo avtorjevih umetniških fotografij ogledate na njegovi spletni strani.

Ob odprtju razstave smo se pogovarjali z Reboljem (1966), ki smo ga že v njegovih mladostniških letih spoznali kot igralca, pozneje kot TV-voditelja, nato pa kot vsestranskega fotografa, ki že leta spremlja ustvarjanje slovenskega gledališčnika Tomaža Pandurja, ki tako doma kot v tujini uživa "zvezdniški" status.

Najprej smo vas spoznali kot igralca, kot TV-voditelja, potem pa ste se začeli tudi poklicno ukvarjati s fotografijo. Kako vas je od fotografskega ustvarjanja na področjih oglaševanja in mode zaneslo k Pandurjevemu gledališču?

Res je, vse od svojega 12. leta sem neprekinjeno igral v gledališču in sodeloval na televizijskem, radijskem in filmskem področju kot igralec. S Pandurjevo estetiko sem se prvič srečal v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer sem sodeloval kot igralec-plesalec v kultni predstavi Šeherezada. Tomaža sem kot režiserja in "čudežnega dečka" seveda spremljal že od prej, še pred časom na AGRFT-ju, saj mu je pozornost širše slovenske javnosti uspelo pridobiti že s svojo prvo gledališko skupino Tespisov voz.

Kar pa se tiče mojega prestopanja iz medija v medij: mislim, da živimo "neorenesančno dobo", ko so znanja predvsem na področjih mojega delovanja neizbežno komplementarna. Kot fotograf in avtor, ki ni omejen zgolj na domači trg, vem, da so izkušenost, razgledanost in organizacijska prilagodljivost nepogrešljivi za kakršno koli dejavno udeležbo na širšem trgu.

Kako vidite svoje ustvarjanje v odnosu do Pandurjevih predstav? Kot njihovo dopolnitev, kot lastno interpretacijo njegovega ustvarjanja, kaj tretjega?

Soustvarjanje s Tomažem je v ustvarjalnem smislu čudovita zgodba, ki se nadaljuje iz časa, ko sem igral v njegovih predstavah. Šlo je za skoraj desetletno obdobje skrajno uspešnih gledaliških kreacij, s katerimi smo gostovali po številnih svetovnih festivalih, kjer so že tedaj Pandurjevo gledališče prepoznali kot evropsko relevantno in navdihujoče. Ker z njim sodelujem že od tedaj, je moja odgovornost kot fotografa in kronista teh njegovih evropskih produkcij toliko večja. Seveda so moje fotografije ne le ključne za ohranjanje te najbolj minljive izmed vseh umetnosti, ampak filmsko zamrznjeni trenutki prostora in časa Pandurjevega gledališča. Kot fotograf-avtor sledim in lovim prizore velikega plana Pandurjevih še nikoli videnih gledaliških slik. Občudujem in beležim prizore, ki perfekcionistično združujejo segmente režijske, igralske, glasbene, arhitekturne, scenske, svetlobne, kostumografske in drugih umetnosti, sem privilegiranec, ki spremlja in sledi večnega "lovca na sanje" ter določa kadre in izreze teh epskih trenutkov s prevajanjem v večnost.

Predstave Tomaža Pandurja slovijo po svoji močni, impozantni, monokromatični estetiki. Je ta vizualni slog tudi vam osebno blizu?

Vsekakor, monokromatičnost kot spektralna definicija pravzaprav izhaja iz fotografskega medija, še prej pa iz slikarskega. Nemogoče je spregledati Tomaževo slikarsko znanje in občutek za estetsko prefinjenost. Sam jo zaznavam kot kodo ali matrico, ki določa sosledje vseh prizorov skozi njegove predstave. Vizualni segment njegove gledališke govorice je vsekakor eden izmed močnejših, zdaleč pa ne edini, ki iniciira zmožnost prestopanja in vživljanja gledalca v svetove, ki jih kreira. Kot fotograf lahko citiram Roya v Scottovem Iztrebljevalcu: "Videl sem stvari, ki si jih ne morete predstavljati." Takšna "prehajanja" so žal odvisna od posameznikove zmožnosti razpoznavanja, njegove avtoreferenčnosti in spominskih izkustvenih globin.

Česa ste se od sodelovanja s Pandurjem naučili? Je njegov pristop k delu drugačen od tistega, na katerega ste bili navajeni? Bojda je velik perfekcionist.

Perfekcionizem je predpogoj uspeha! Pri Tomažu ni popuščanja. Ne zanj ne za kogar koli iz njegove ekipe. Vsakdo, ki je z njim kadar koli sodeloval, to ve. Tisti, ki so zmožni sodelovati popolnoma predano, soustvarjajo in s tem dopolnjujejo njegovo genialno kreativnost. To določa tudi pristop njegovega izbiranja soustvarjalcev. Njegov pristop do dela je enkraten predvsem v zmožnosti podajanja njegove vizije celotni ekipi, kar pravzaprav najbolj fascinira tudi tuje igralske zvezdnike, s katerimi sodeluje. Ko v tujini berem njihove intervjuje, opažam, da vsakič znova kot mene tudi njih očara s svojo zmožnostjo podajanja referenčnih vsebin, vezanih na vsebino predstave, ki nastaja kot skupna večmesečna avantura in potovanje. Moja naloga je, da mi uspeva v fotografije ujeti čim več njihovih duhovnih stanj in svetov, skozi katere jih Tomaž popelje do premiere, zato sem z njimi že v času študija, spremljam vaje, spoznavam igralce in svetlobo ter dramaturgijo predstave. Fotografiram lahko gibalno neomejeno in večkrat vse do premiere, da dosežem želene posnetke, ki definirajo sekvence predstav, njihovo dramaturško sosledje, ne delujejo kot napozirani izseki igralskih portretov in ohranjajo dinamiko neponovljive Pandurjeve režije, ki jo tuji kritiki najpogosteje občudujejo kot zmožnost uprizarjanje filma v živo na odru.

Običajna gledališka fotografija pomeni zgolj nizanje in zamrzovanje najbolj ekspresivnih stanj, ki so nemara hvaležna za doseganje fotografskega učinka na prvo žogo, izključujejo pa preveč drugih segmentov.

Se tudi vam zdi, da ste v tujini, denimo v Španiji, bolje sprejeti in imate boljše pogoje za delo? Prav ob tej razstavi, ki sta jo postavili tako v Ljubljani kot v Srbiji in zdaj še v Madridu, najbrž lahko primerjate?

Brez dvoma tujina primerno ceni Pandurjevo ustvarjalnost v nasprotju s težnjami nekaterih posameznikov v Sloveniji, ki s podporo nekredibilnih novinarskih spačkov in nekaterih institucij lahko kreirajo vtis drugačnega javnega mnenja. Pandurjeva tuja predstava sicer uspe kar tri večere zapored napolniti tako velik avditorij, kot so Križanke v Ljubljani. Za primer Španije pa lahko povem, da ga občinstvo dobesedno obožuje. V velemestih takšnega občinstva ni malo, zato so njegove predstave lahko odličen dohodek za producente celo po dva meseca.

Predpogoj za umestitev pa si v tujini izboriš šele z uspehom in delom, ki prepriča občinstvo, tistemu, ki v umetnika vlaga, pa zagotavlja povračilo vloženih sredstev in zaslužek. Pandur.Theatres v Evropi na gledališkem področju sodi med tiste blagovne znamke, ki to zagotavljajo. Meni to omogoča stik s producenti najelitnejših produkcijskih hiš in razstavišči, kjer lahko razstavljam. V Srbiji je celoten strošek razstave prevzel en sponzor.

V Ljubljani sem lahko hvaležen izključno posredovanju kabineta župana Jankovića, ki mi je zagotovil vsaj varovanje razstave na odprtem, in nekaterim posameznikom, ki so po svojih najboljših močeh mozaično sofinancirali izvedbo moje razstave Skulpturirani čas na sprehajališču tivolske promenade, večinski delež pa sem financiral sam. Glede na odnos ministrstva za kulturo do Tomaža Pandurja dvomim, da bom tudi sam kdaj koli deležen njihove pomoči mednarodnim razstavam navkljub. Po dveh letih znova razstavljam v Madridu, tokrat v Mestnem centru sodobnih uprizoritvenih umetnosti Matadero, Naves del Espanol, kjer domuje tudi Teatro Espanol. Gre za enkraten sklop sodobno prenovljenih in tehnično vrhunsko opremljenih objektov, nemenjenih različnim umetniškim panogam, ki jih je mesto zgradilo na področju nekdanjih mestnih klavnic, kot pove samo ime. Prostor je fantastičen za moje velikoformatne fotografije, zato sem si res želel tam razstavljati in tako tudi simbolno fotografije pripeljati domov, med igralce in španske zvezdnike, kjer so nastajale Tomaževe produkcije s Teatro Espanolom, kjer so kot moji naročniki moje fotografije komentirali za najboljši material, ki so ga kdaj koli dobili. Zveni laskavo, pravzaprav pa zgolj pomeni večjo odgovornost pred naslednjim projektom. Res pa je potrditev mojemu delu, da sem si prislužil izvedbo in zaslombo tako prestižne institucije. Razstavo sem postavil v odličnih pogojih, z vrhunskim timom in vsem potrebnim na razpolago, kar vključuje tudi njihov oddelek za odnose z javnostmi in dostop do medijev.

Vaše sodelovanje z "mašinerijo" Pandur.Theatres je zdaj že skoraj samoumevno. Se kdaj bojite, da ta umetniška simbioza v sebi skriva tudi potencialno nevarnost izpetosti?

Nič v življenju ni samoumevno! Še posebej ne sodelovanje s Tomažem in tako natančnih mašinerijah s takšnimi vložki. Kot umetnik ustvarjalec se moram kot vsi drugi vsakič znova dokazati, da sem med izbranci v naslednjem projektu. Igralce vsakokrat izbira med več stotimi po priporočilih agentov na kastingih, vedno se iščejo novi, sposobnejši sodelavci, ki lahko ponudijo največ, zato redki ostajamo z njim. Biti nenehno v takšni formi, tekmovati nenehno s samim seboj, evropskim trgom in sodelovati z vizionarjem se mi res zdi res najlepši mogoč izziv, ki ne skriva, ampak razkriva vselej nove uspešne zgodbe in znanstva z izjemnimi ljudmi. Nisem ravno tip, ki bi se hranil s spomini, uživam pa privilegij druženja in kosanja z velikani umetnosti, ki jih ob svojem delu spoznavam in srečujem. V takšni družbi lahko sledim lepoti nenehnega ustvarjanja in iskanju resnice.

Si prihodnje sodelovanje s Pandurjem predstavljate tudi v kakšni drugačni obliki, glede na to, da ste sam tudi izkušen in šolan igralec, ki je igral tudi v njegovih predstavah?

Nikoli ne reci nikoli ... Ko enkrat vstopiš v gledališče, nikoli zares ne izstopiš. Sam sem se že zarekel in najprej tri leta študiral arhitekturo, preden sem presedlal na AGRFT. Svojo ljubezen do gledališča zdaj dopolnjujem in kompenziram s fotografskim ustvarjanjem, kjer se počutim zares domače v okolju. Občudujem prvake med igralci, žal pa mi je za tiste, ki to niso, saj na gledališkem odru nikomur ni prizaneseno. V teatru je prostora zgolj za resnico!

S kakšnim projektom se ukvarjate trenutno oz. kaj vas čaka v neposredni prihodnosti?

Pravkar še zaključujem obveznosti z razstavo v Madridu in pripravljam novo. Hrvaško narodno kazalište me je potrdilo kot fotografa nove Pandurjeve uprizoritve Tolstojeve klasike Vojna in mir, kjer se izjemno veselim ponovnega srečanja z igralko Mileno Zupančič, ki sem jo občudoval še kot "mulo", ko sem ob njej zaigral epizodo v Šeligovi Ani v režiji Dušana Jovanoviča in še pred koncem osnovne šole gostoval po odrih nekdanje Jugoslavije.

Seveda ob tem nenehno fotografiram vse svoje komercialne projekte za naročnike svojega podjetja Studio Bomba, kar mi omogoča financiranje svojih razstav, pa tudi ob pomoči mojih dragih prijateljev in sodelavcev, ki mi pri tem pomagajo.