Tomaž Pandur svojo najnovejšo uprizoritev, Somrak bogov, te dni predstavlja na Festivalu Ljubljana, pred slovensko premiero pa so mu na španskem veleposlaništvu podelili red Izabele Katoliške, eno najvišjih državnih priznanj, ki jih Španija podeljuje domačim in tujim posameznikom, ki prispevajo k sodelovanju države z mednarodno skupnostjo.
Včeraj vam je španska veleposlanica v Sloveniji podelila priznanje red Izabele Katoliške. Kakšni so občutki ob prejemu enega najvišjih španskih državnih priznanj, sploh ker gre za priznanje, ki nagrajuje kulturno in umetniško sodelovanje Španije z drugimi državami?
Priznanje je izraz hvaležnosti in neverjetne velikodušnosti države, ki prepozna in spoštuje umetnike, meni osebno pa daje upanje, da ima moje gledališko delo smisel in da lahko na nek način prispeva k razvoju družbe danes.
Kako občutite to, da vam takšno priznanje podeljuje Španija – da vaše delo prepoznava tudi kot predstavljanje in sodelovanje španske kulture z drugimi, čeprav tam ustvarjate šele šest let in to ni vaša domača država?
To govori bolj o Sloveniji, slovenskem načinu razmišljanja in politiki kot pa o meni. Ustvarjam in delam enako kot v Sloveniji, le da tu nimam nobenih možnosti, razumevanja in spoštovanja.
Po odhodu iz Slovenije ste odšli v New York, Nemčijo, zdaj ustvarjate v Španiji. Kaj pomeni odhod v tujino in graditev svojega ustvarjalnega delovanja na novo?
Nenehno sem iskal širši ustvarjalni krog in moj odhod iz Slovenije je bil pravzaprav logična posledica razmišljanja o umetnosti danes. V Berlinu in Hamburgu sem se znašel v središču ustvarjalnih tokov in dogajanj, kjer se trendi lansirajo, in ne le kopirajo, kar mi je dalo nov ustvarjalni zagon. Dandanes govoriti o mejah je nesmiselno. Svet je brez mej, Evropo moramo doživljati kot velik bazen gledalcev, ne glede na jezik.
Kaj vas je v Španiji tako prepričalo, da tam ustvarjate že šest let?
V Španiji sem ustvaril ustvarjalno kontinuiteto, ki ji kar ni konca. Čakajo me novi projekti, nove ponudbe. Glede senzibilnosti dojemanja umetnosti in spoštovanja kulture, ki generira razvoj družbe in spreminja svet, je Španija prava država zame.

V Španiji in drugod so občinstvo in mediji navdušeni nad vami, v Sloveniji je zgodba drugačna. Kako doživljate odzive na vaše delo pri nas in v tujini?
V Sloveniji imam čudovito publiko, ki je navajena mojega gledališkega rokopisa in ceni mojo avtorsko poetiko. Moj odnos s publiko je fantastičen. Zadnje moje veliko razočaranje je bil seveda projekt EPK, za katerega sem želel, da bi odmeval v Evropi, a se moj koncept ni prepoznal, ampak se je celo kriminaliziral, zato sem dvignil roke in prepustil projekt drugim. Projekt EPK, kot sem ga videl sam, projekt najodličnejšega evropskega ranga, bi potreboval umetniški koncept presežkov, ki bi se vpisali na evropsko karto. A so se odločili, da moj koncept ni sprejemljiv, in sem se zaradi preveč odpora umaknil.
Danes bomo v Križankah videli uprizoritev Somrak bogov, kjer nastopa tudi ena največjih španskih filmskih zvezd Belén Rueda. Z velikim španskim nacionalnim gledališčem Teatro Español ste že sodelovali pri predstavi Hamlet z Blanco Portillo v naslovni vlogi. Kako je sodelovati s španskim nacionalnim gledališčem in takšnimi igralskimi zvezdami?
Večji kot je igralec, preprostejša in čudovitejša oseba je, in ustvarjati z velikimi ustvarjalci je največji užitek. V igralskih zasedbah se vedno trudim poiskati vrhunske igralce, ki imajo tudi filmske izkušnje, saj je moj način razmišljanja v gledališču zelo kinematografski in potrebujem igralce, ki poznajo filmski princip dela.
Prednost v gledališčih po tujini je, da nimajo stalnih ansamblov. Za uprizoritev se razpiše avdicija in izbira igralcev lahko traja mesece. Pri Somraku bogov je ravno zasedba tista, ki je omogočila ustvarjanje takšne predstave, kot jo bomo videli danes.
Vaše predstave lahko v zadnjih letih vidimo predvsem v okviru Festivala Ljubljana. Tu ste gostovali s predstavami Hazarji, Sto minut, Tesla Electric Company, Barocco, lani je odpadlo napovedano gostovanje Hamleta. Kako to, da gostujete le v okviru Festivala Ljubljana?
Umetniški direktor Darko Brlek je eden zelo drznih in inteligentnih kulturnih producentov v Evropi, ki pozna dogajanje po svetu. Vsako sodelovanje je takšno, da preprosto ne morem reči ne. Festival Ljubljana je dobro zasidran tudi v Evropi in v Ljubljano je pripelje presežne projekte, po katerih je Ljubljana postala turistična in kulturna destinacija.
Kakšni so odzivi pri slovenskem občinstvu na vaše uprizoritve? Je slovensko občinstvo bolj zadržano kot špansko?
Ne bi rekel, da je slovensko občinstvo na mojih predstavah zadržano. Sicer pa smo si različni glede na temperament, karakter, občutenje sveta, sproščenost. Vse, kar iščem v gledališču, je sproščenost. V mojem gledališču ne gre za zadrtost ali takšno koncentracijo, ki onemogoči užitek. Rad delim z gledalcem in rad poletim v neznano, gledalec pa se sam odloča. Gledališče se dojema na različnih nivojih, racionalnem, emocionalnem in prav v tem je njegov čar. Vsakega lahko nagovori posebej in na poseben način.
Pa imate pred današnjo predstavo kaj treme?
(Smeh.) Vznemirjenje je vedno veliko. Vesel sem, da nam je uspelo prepričati ogromno špansko institucijo, da se je podala na pot. Zdi se mi pomemben korak pri odpiranju oken in vrat – v tem, da se lahko v Sloveniji zgodijo presežne stvari.