"Vesel sem, da sem uspel madridski Teatro Español, ki v tem koncu Evrope še ni gostoval, prepričati v obisk," je na današnji tiskovni konferenci povedal dobro razpoloženi Tomaž Pandur. "Prava redkost je, da tako velike gledališke hiše potujejo ... sploh pa Španci," se je še pošalil.

"Pri svojem gledališkem ustvarjanju sem vedno skušal koketirati s filmom, tokrat povsem dobesedno," pove naš v tujini najslavnejši režiser. Glavni navdih za Somrak bogov je bil namreč istoimenski film velikega cineasta Luchina Viscontija, film, ki je, z besedami Rainerja Wernerja Fassbinderja, "za kinematografijo naredil toliko, kot je Shakespeare naredil za dramo" in ki kakopak temelji na eseju Friedricha Nietzscheja Somrak malikov, z referenco na istoimensko delo Wagnerjeve opere (Götterdämmerung, 1876).

Cela Viscontijeva t. i. nemška trilogija (filmi Somrak bogov, Smrt v Benetkah in Ludwig) je globoko prežeta z Nietzschejevo filozofijo in je gotovo najbolj sistematična in najbolj premišljena implikacija njegove filozofske misli v film ali umetnost nasploh. Somrak bogov je tako najbolj neposreden dialog s slavnim esejem – kot metafora za apokalipso, konec človeštva ali konec sveta; iz današnjega zornega kota pa pričanje o celotnem človeštvu, o posamezniku, o družini, o moči in nadmoči.

Moralni razkroj dinastije von Essenbeck
Oprijemljiveje povedano: zgodba se začenja tiste februarske noči 1933, ko je gorel rajhstag, in se konča neposredno po znani 'noči dolgih nožev' junija 1934 ter opisuje razpad nemške družine v času nacističnega pohoda. Somrak bogov slika ideološke in gospodarske povezave med nacisti in bogato buržoazijo. Viscontijev film, in po njem Pandur, pod drobnogled postavi kapitalistično družino von Essenbeck, njen vzpon in padec, v času razpada moralnih vrednot in popolnega propada etičnih sistemov, ko je v ugledni družbi vse dovoljeno. Svet glavnih junakov se sesuva in daje prostor novemu, v katerem vladajo prevare, incest, posilstva, pedofilija, umori in v katerem lahko preživi le tisti, ki lahko brez pomislekov postane del absolutnega zla.

Vrhunska igralska ekipa pod ogledalom
Zgodba o ljudeh, ki so pripravljeni narediti vse za moč in nadvlado, je danes enako aktualna kot pred tridesetimi leti, kar potrjuje tudi Pandurjeva predstava, ki jo je ustvaril z izjemno ekipo in vrhunskimi španskimi igralci. Kot neizprosna baronica von Essenbeck nastopa trenutno ena najboljših španskih igralk in z nagrado goya nagrajena Belén Rueda (Morje v meni), njenega nevrotičnega sina Martina pa je upodobil mladi španski zvezdnik s televizijskih zaslonov Pablo Rivera. Nič manj sijajna ni preostala igralska ekipa, kot so Alberto Jiménez, Fernando Cayo, Emilio Gavira, zvezda ameriških vesternov Manuel de Blas ali Francisco Boira.

Znova glasba v živo
Tudi tokrat je v sodelovanju z režiserjem predstavo dramaturško zastavila dramaturginja Livija Pandur, dvojnost scenografije z visečim ogledalom nad odrom si je zamislil Sven Jonke (Numen), estetizirano kostumografijo pa Angelina Atlagić. Estetsko osupljive podobe na odru žlahtnijo še izvrstna osvetljava, sugestivne videoprojekcije in glasba v živo komaj devetnajstletnega Ramona Graua v nacistični uniformi, ki gradi vzdušje vse do zadnjega, do Lacrimas iz Mozartovega Rekvijema.

Napaka v genomu človeške družbe
"V tej družinski zgodbi se srečujejo skorajda vse znane zgodbe naše civilizacije, tako tista o Hamletu, Ojdipu, kralju Learu ali pa Boodenbrookovih Thomasa Manna," je o predstavi zapisala Livija Pandur. "Kaj nam sporočajo, ko se srečajo, tako zbrane, priklicane iz oddaljenih stoletij in prostorov? Nesrečo, bolezen in na koncu propad. V družini se rojevajo tabuji, zamolčane besede, neuresničena pričakovanja, ekscesi, rane in razpoke. V teh razpokah Somrak bogov razkriva postfreudovsko razmišljanje o družini, odkrivanje napake, zapisane v osnovno celico človeške družbe, prepoznavanje napačno razumljene kode v matrici Stvarjenja."

Zgodovina je krog
Predstava je seveda morala nekako premostiti časovni prepad med letom 1969, ko je bil Viscontijev La caduta degli dei posnet, in današnjim časom - prepad, v katerem se je zvrstila še cela parada grozodejstev. "Kaj nam te zgodbe govorijo o današnjem času, po Hirošimi, po 11. septembru, po balkanski vojni, kaj govorijo o Evropi in svetu danes, o nestrpnosti, sovražnosti, o 'gospodarjih' in 'služabnikih', o družini in posamezniku?" se sprašuje Pandurjeva. Človek pripada širši celoti, nas uči Nietzsche, v kateri posameznik nima nikakršne možnosti. V svoji osamljenosti lahko raziskuje le lastni, notranji svet in obvladuje svoje lastne skrivnosti, odkriva svoje neznane kontinente in jih naseljuje s svojimi idejami in občutji. Ta neskončna in veličastna možnost daje človeku vzvišenost, ki je 'nadčlovek' ne bi mogel nikoli doseči. Ne bi je mogel doseči niti Bog, če bi mu po naključju dopustili preživeti 'somrak bogov'.

Predstava, ki je torej nastala v produkciji Teatra Español ter v sodelovanju z gledališčem Calderón iz Valladolida in barcelonskim Festival d’Estiu, se odvija v španskem jeziku (a seveda s slovenskimi in angleškimi podnapisi). Po treh ponovitvah v Ljubljani bo predstava potovala še v Barcelono, potem pa bo na sporedu Teatra Espanol do 23. oktobra.