Takaši Murakami ni brez razloga znan kot "novi Andy Warhol": podobno kot ameriški popartist iz simbolov potrošniške kulture ustvarja vizualno osupljivo "konglomerate" visoke in trivialne umetnosti. Svojo menažerijo rožnatih gobic, karirastih hobotnic in drugih fantastičnih bitij bo 13. septembra pripeljal v Versailles, simbol francoske monarhije. Tradicionalisti že v naprej vijejo roke, da baročni dvorec, od koder so francoski kralji vodili deželo v 17. in 18. stoletju, pač ni primeren milieu za psihadelične mange, kakršne ustvarja Murakami.
No, pravzaprav ne ostaja samo pri vitju rok: skupina, ki si pravi Coordination Défense de Versailles, je začela peticijo, uperjeno proti "poniževalnim" razstavam v Versaillesu na splošno in Murakamijevi konkretno. Do zdaj so nabrali že dobrih pet tisoč podpisov.

Škandal se (kljub vsemu) dobro prodaja
Najbrž ni posebno presenečenje, če povemo, da je ista skupina protestirala tudi proti razstavi ameriškega "kralja kiča" iz osemdesetih, Jeffa Koonsa, ki ga je dvorec gostil predlani. Prva razstava moderne umetnosti, kar jih je kdaj videla notranjost dvora Ludvika XIV., si je že pred odprtjem prislužila oznako "svetoskrunstva". Na ministrstvo za kulturo so se menda usipala pisma s protesti proti "razvrednotenju" tega "svetega" kraja, francoski naslednik Ludvika XIV., Charles-Emmanuel de Bourbon-Parme, pa je vložil celo tožbo, s katero je (neuspešno) skušal preprečiti "pornografsko" razstavo, ki je po njegovem omadeževala ime njegove slovite rodbine in njene palače. No, kljub temu (ali pa prav zato) se je na Koonsovo razstavo zgrnil skoraj milijon obiskovalcev.
To je bila obenem prva iz serije postavitev, ki naj bi "pomladile" javno podobo Versaillesa in pritegnile malo drugačen nagor obiskovalcev; lani so denimo razstavljali dela Francoza Xavierja Veilhana, še enega popartista, ki si iz okolice 'sposoja' predmete ter oblike ter jih oropa vseh posebnosti in svojstvenih lastnosti. Tako nastali arhetipi, skrčeni na osnovno, se upirajo psihološkemu uvidu. Od začetka devetdesetih ustvarja predvsem pisan bestiarij, v prvi vrsti nosoroge in pingvine iz umetne smole v živih barvah.

Nazaj k Murakamiju:
Spletna stran Versailles Mon Amour je podobno zagrizena; kritizirajo razstavo zaradi njene domnevno komercialne narave in citira celo samega Murakamija, ki je nekoč izjavil, da mu nikoli ne bi pustili razstavljati v japonski kraljevi palači v Tokiu. Direktor muzeja Jean-Jacques Aillagon je prepričan, da napadi prihajajo s desnega dela političnega spektra in iz ultrakonzervativnih krogov, ki versailles "vidijo kot relikviarij za režim predrevolucionarne Francije; Francije, ki se je obrnila proti sami sebi in napredku." Murakami, po drugi strani, Versailles vidi kot "enega najveličastnejših simbolov zahodne kulture," kot ga citira spletna stran muzeja. "Versailles moje domišljije ... je postal popolnoma drug, ločen in neresničen svet. To sem poskušal sporočiti tudi s to razstavo."

Murakamijeve razstave tudi drugod po svetu ne minejo povsem brez aferic: ko je leta 2007 razstavljal v los Angelesu, je bila razstava silen uspeh, so pa na organizatorje letele tudi ostre kritike, ker so v postavitev vključili tudi butik Louisa Vuittona (murakami z modno hišo redno sodeluje).

Včasih prav radostno obscena izbira tematike
48-letnik, ki se je predlani kot edini vizualni umetnik uvrstil na Timesov seznam stotih najvplivnejših ljudi na svetu, se pri ustvarjanju torej naslanja na estetiko stripov manga (še vedno najslavnejša ponazoritev je Hiropon iz leta 1997, plastika bogato "obdarjenega" barbiki podobnega dekleta, ki skače čez kolebnico iz lastnega mleka). Kult njegove osebnosti je seveda že davno prerasel meje domovine, temu primerno so tudi visoke cene, ki jih dosegajo njegova dela: plastiko My Lonesome Cowboy (1998), kipec masturbirajočega fanta, so leta 2008 na dražbi hiše Sotheby's prodali za 15,2 milijona dolarjev.