"Disko FV je na najbolj splošni ravni eden redkih kulturnih odgovorov na diskokontrakulturo, ki jo je za razliko od stare hipijevske kontrakulture in nove punkovske subkulture tako imenovana naša družba ne le tolerirala, ampak tudi podpirala. Razvil je produkcijo plakatov, samoorganizacije in nazadnje še video, in to je prva kontinuirana videoponudba pri nas." Tako je o fenomenu FV pisal Igor Vidmar. Tako je pisal o fenomenu, ki ga lahko v MGLC-ju do 18. januarja spoznavamo po zaslugi Nevena Korde, enega najvidnejših članov FV-ja, ki je MGLC-ju v hrambo predal več kot 1.000 enot arhivskega gradiva, povezanega s FV-jem.
C'est la guerre in C'est FV 112/15
Zgodba o skupini FV se začenja na začetku leta 1980, ko je v enem izmed študentskih blokov v Rožni dolini nastalo Gledališče Disco FV 112/15. Ime je določila usoda. Menda so prvi akterji v roke vzeli Slovar tujk in ga naključno odprli. Izžrebano je bilo 15. geslo na strani 112 oziroma izraz C'est la guerre (Vojna je). Jedrno skupino je sestavljala četverica Zemira Alajbegović, Neven Korda, Dušan Mandič in Marina Gržinić, gledališki dejavnosti pa se je kmalu pridružil tudi Disco Študent. Nastal je prostor subkulturnega delovanja in ravno ta organizacija subkulture je tisto, kar kot bistvo FV-ja opredeljuje tudi kustosinja razstave Breda Škrjanec. Povedala je: "Mislim, da je bistvo to, da (FV, op. Polona Balantič), da vzpostavi pogoje za delovanje alternative; tako fizično s samim prostorom kot tudi z drugačnim načinom delovanja. Mislim pa tudi, da na neki način demokratizira socialno klimo, in sicer tako, ki omogoča drugačnim možnost druženja v prostorih, v katerih se lahko veliko bolj svobodno izražajo."
Ti prostori druženja so se večkrat selili. Iz študentskega naselja, prek Doma mladih v Šiški, do legendarnega prostora na Kersnikovi, kjer so FV-jevci odprli klub K4. V teh prostorih so se dogajale nekatere umetniške prakse, ki so dodobra predrugačile slovensko kulturno-umetniško sceno. Morda celo bolj kot še danes bolj razvpiti kolektiv NSK s skupino Laibach, ki se je lotil odkritega soočanja z državo. FV-jevci so delovali bolj subtilno, na področju medosebne politike, to je v prostorih, kjer se kalijo prvi zametki politike. V tem pogledu je pomembno izpostaviti tudi to, da je ravno FV v osemdesetih pri nas organiziral prve ženske večere Lilit s feministično in lezbično vsebino, med letoma 1984 in 1985 pa so pod okriljem prvega festivala istospolno usmerjenih v Jugoslaviji Magnus potekali prvi gejevski diskovečeri.
Videoumetnost in videodokument
Skoraj revolucionarno je še eno poglavje v zgodovini FV-ja. FV je bil namreč predvsem po zaslugi večmedijske skupine Borghesia eno izmed gonil razvoja videoumetnosti in videodokumentiranja pri nas. O svojem delu z videom je skupina FV zapisala: "Smoter FV Videa je trojen: ustvarjanje lastnega video jezika, dokumentacija alterscene in spremljanje svetovne videoprodukcije s poudarkom na njenem najbolj vitalnem delu - glasbenih spotih." Že leta 1982 so tako začeli uporabljati monitorje, kamero in VHS-rekorder, pozneje pa tudi računalnik in nastajali so videi, ki so v svojem času veljali za vrhunske tudi zunaj jugoslovanskih meja. Začetnika Borghesie, ki jo največ ljudi pozna po njeni glasbeni dejavnosti, čeprav je skupina skrbela tudi za videe in koncertne posnetke nekaterih drugih skupin (Videosex, Miladojka Youneed, Niet, Čao pičke, Tožibabe, Azra, Demolition Group ...), sta bila Aldo Ivančič in Dario Seraval, po letu 1983, ko je skupina dobila stalno zasedbo, pa so bili njen del še Zemira Alajbegović, Neven Korda in Goran Devide.
Borghesia, ki se je glasbeno gibala med diskom in industrijsko glasbo, je delovala do leta 1989, torej do leta, ki tudi sicer velja za konec delovanja FV-ja. Čeprav se zgodba, kot nam pove Škrjančeva, na neki način nadaljuje: "Zgodba o FV-ju ni končana, nadaljuje se na Metelkovi. Nastajajo drugi centri alternative oziroma novi poligoni. Sicer pa je zgodba skupine FV dejansko zaključena leta 1989, ko se vsi akterji razidejo in vsak nadaljuje svoje delo v drugih prostorih." In zgodba se nadaljuje tudi v dejavnosti glasbene založbe FV, prve neodvisne založbe v Jugoslaviji.
Polona Balantič