Gauguin velja za enega najpomembnejših umetnikov zgodnjega 20. stoletja. Njegovi razkošni, barviti portreti žensk s Tahitija in bretanske krajine veljajo za ene najbolj prepoznavnih podob moderne umetnosti; britanska prestolnica bo njihov izbor gostila med 30. septembrom in 16. januarjem naslednjega leta. Med njimi bodo tudi slovita platna, na katerih je upodobil vsakodnevno življenje v umetniški koloniji v Pont-Avenu v Bretaniji, gole kopalke in senene kopice v bretanski pokrajini.

Razstava bo raziskovala mite, ki so se spletli okrog slikarja in popotnika, ki je med drugim živel v Peruju in na otoku Martinique: tu je Gauguin kot pripovedovalec zgodb, ki se je na slikah upodobil kot Kristus ali kot demon, pod drobnogledom pa bodo tudi religiozni in mitski simboli v slikarjevih delih in spreminjanje njegove lastne umetniške identitete.

Odmik od zlajnane mimetičnosti evropske umetnosti
Za Gauguinov opus so značilne poenostavljene in ekspresivne oblike; ustvarjal je mirne monumentalne sestave. Začel je kot impresionist, a je kmalu ugotovil, da bi rad še kaj več kot reprodukcijo sveta okrog sebe - na platno je hotel preliti tudi čustva in barve; v tem pogledu je začetnik simbolistične smeri slikarstva. Tahiti oziroma pokrajina tega tihomorskega otočja sta ga "usmerila" v ponovno odkrivanje čustvene vrednosti barv in sakralnosti prvobitnih mitov. Impresionizem ga je namreč razočaral - prepričan je bil, da je tradicionalno evropsko slikarstvo postalo preveč posnemovalno ter da mu primanjkuje globine in simbolizma. Nasprotno sta se mu zdeli afriška in azijska umetnost polni mističnega simbolizma in energije.

Borzni posrednik, ki je prisluhnil klicu muze
Eugène Henri Paul Gauguin, rojen v meščanski družini, je bil slikar samouk. Z ustvarjanjem se je začel ukvarjati sorazmerno pozno - najprej le ljubiteljsko, nato pa je pustil svojo službo na borzi in se od leta 1883 posvečal le likovni umetnosti. Nekaj časa je živel v Parizu, nato se je umaknil v Provanso in Bretanijo (tudi zato, ker je nasprotoval industrijski revoluciji). Leta 1891 je (potem ko se je "projekt" skupnega življenja in ustvarjanja z Vincentom van Goghom neslavno sfižil oz. končal z odrezanim ušesom enega izmed njiju) prvič odšel na tihomorsko otočje Tahiti, kamor se je znova vrnil po pregledni razstavi v Parizu.
Na Tahitiju je med polinezijskimi domačini živel do smrti (umrl je za posledicami sifilisa) leta 1903 (dela pa pošiljal v Francijo); na otoku Hiva Oa (Markeški otoki v Francoski Polineziji), mimogrede, je pokopan nedaleč stran od belgijskega šansonjerja Jacquesa Brela.