Od 19. oktobra, ko so odprli razstavo, muzej obišče več kot tisoč ljudi dnevno, v nekaterih dneh pa tudi dvakrat toliko. Tolikšnega števila obiskovalcev ni bila deležna niti razstava, posvečena Gustavu Klimtu, s katero so v muzeju zaznamovali 150. rojstni dan avstrijskega simbolističnega slikarja. "Tega nismo pričakovali, saj je bila razstava Klimtovih del vrhunec dunajskega razstavnega prostora," je povedal predstavnik za odnose z javnostmi iz muzeja Klaus Pokorny.
Moška golota spornejša kot ženska?
A takšne razstave, kot so jo pripravili zdaj, prej še ni bilo in "ljudje so radovedni", pravi Pokorny. Večina razstav, ki se osredotoča na temo golote, je osredotočenih na ženske akte, zdaj pa na Dunaju prvič predstavljajo upodobitev golih moških od leta 1800 do danes.
Raznolike odzive je razstava sprožila že pred samim odprtjem s plakatom treh golih nogometašev, s katerimi so prebivalstvo obveščali o razstavi. Po plazu pritožb, da so plakati žaljivi, so se organizatorji odločili zakriti "intimne dele" nogometašev na plakatih. Originalna fotografija francoskega umetniške dvojice Pierre & Gilles, poimenovana Vive La France, ki prikazuje tri moške različnih ras – ti nosijo zgolj bele, modre in rdeče nogavice ter nogometne čevlje –, je zdaj na ogled v muzeju med 300 drugimi umetniškimi deli.

Za in proti: od zanimive spremembe do neprimernosti
V muzeju so bili nad pritožbami presenečeni. Dunajski dekadenten prehod v 20. stoletje je omogočal tudi razcvet erotičnim umetnikom, kot sta Egon Schiele in Gustav Klimt, danes je, kot kaže, čas popolnoma drugačen. Vsakdanji mediji in oglasi so polni podob polgolih ženskih teles, a golega moškega telesa očitno nismo vajeni. V muzeju so se tako spoprijeli s številnimi pritožbami, veliko teh pa je prišlo tudi iz zunanjih mestnih okrožij, ki so gosto naseljena z novimi priseljenci iz muslimanskih držav. Kot pravi direktor muzeja Tobias Natter, to kaže, da golo žensko telo ne užali nikogar, golo moško telo pa ljudi užali in ujezi. Po pritožbah staršev so umaknili tudi plakate v bližini šol.
Odzivi pa so tudi pozitivni: "Všeč mi je, da lahko za spremembo vidim gole moške" ali "Ves čas moramo gledati gole ženske. Zanimivo se mi zdi videti nekaj drugačnega – in še posebej odzive moških". Natter pravi, da si želi predvsem živahnega dialoga in tehtanje argumentov med takšnimi, ki podpirajo plakat golih moških na javnem prostoru, in tistimi, ki jim se to ne zdi primerno.
Seveda obstajajo tudi obiskovalci, ki okoli moške golote ne zganjajo cirkusa. Kot sta povedala nemški obiskovalec razstave in njegova žena, ki prihaja iz Finske: "Finska je zelo liberalna država. Moška golota ni nič posebnega."
Pogled na moško telo skozi zgodovino umetnosti
Razstava je zasnovana kot prikaz razvoja upodobitve moške golote skozi zgodovino umetnosti. Predstavljen je širok razpon slogov, vse od klasičnih tem nizozemskega slikarja iz 17. stoletja Rubensa do bolj eksplicitne golote na delih ameriškega fotografa Roberta Mapplethorpa in drugih avantgardnih umetnikov. Razstava predstavlja raznolike umetniške pristope do subjekta in ponuja vpogled v razvoj pogledov na idealni moški model kot tudi spremembe v konceptu lepote, telesne podobe in vrednot. Hkrati razstava vključuje pomembna referenčna dela iz antičnega Egipta, primere grških risb in renesančna dela.
Od antične Grčije kot standarda in neke vrste izgovora za poznejše seksualno eksplicitne podobe razstava v časovnem nadaljevanju v fokus postavlja upodobitev moškega s konca 19. stoletja, gole avtoportrete ekspresionistov Egon Schieleja in Richarda Gerstla ter spremembo v percepciji golih moških po letu 1945. Razstavljena so dela umetnikov, kot so Albrecht Dürer, Peter Paul Rubens, Paul Cézanne, Auguste Rodin, Gustav Klimt, Edvard Munch, Giovanni Giacometti, Egon Schiele, Maria Lassnig, Andy Warhol, Alfred Hrdlicka, Günter Brus, Robert Mapplethorpe, Keith Haring, Heimo Zobernig in drugi.