V Fuentetodosu blizu Zaragoze rojen slikar in grafik Francisco de Goya de Lucientes je bil od leta 1780 član Kraljeve akademije San Fernando v Madridu, od leta 1785 namestnik direktorja te ustanove, od 1786 pa uradni slikar na španskem dvoru.

Kljub uspehu, ki ga je tam žel, je Goya obdržal stike z rodno Zaragozo, družino in znanci, zlasti s prijateljem iz otroštva Martinom Zapaterjem. Kako sta obdržala stike in o čem sta si dopisovala v tem času, bo razkrivalo 13 pisem, ki jih je za razstavo v Bilbau posodil muzej Prado.

Francisco de Goya v svojih delih ni upodabljal le kraljeve družine in plemičev, temveč tudi burne dogodke, ki so pomembno zaznamovali 18. stoletje v Španiji. Bil je oster in kritičen opazovalec in neusmiljen realist.

Slikal je pod različnimi vplivi, predvsem na začetku je v njegovih delih prisoten neoklasicizem, v zadnjih obdobjih ustvarjanja pa romantika, toda njegova močna ustvarjalna osebnost je presegla vse slogovne značilnosti.

V prvih dveh obdobjih ustvarjanja je slikal žanrske prizore iz španskega življenja. Najbolj znana dela iz tega obdobja so Senčnik, Gugalnica in Slepa kokoš. V njegovih delih se odražajo vplivi mojstra Diega Velazqueza, ki ga je silno občudoval.

"Črne slike"
V zadnjih dveh obdobjih ustvarjanja je v njegovih delih začutiti očitno tesnobo zaradi političnih nemirov v Španiji. To se odraža v temni in gosti atmosferi slik, temnih tonih in patetičnosti izrazov. Znani deli iz tega obdobja sta Kolos in Saturn.

Poleg omenjenih del je umetnik upodabljal tudi zgodovinsko tematiko, slika Tretji maj 1808 denimo uprizarja usmrtitve španskih in arabskih upornikov. Bil je tudi izjemen portretist in grafik, njegov znani cikel grafik so Kaprice. Leta 1824 je odšel v prostovoljno izgnanstvo v Francijo in umrl v Bordeauxu.