Kako prav ima lanska dobitnica nagrade za najbolj izvirno delo na Ex-tempore keramike Piran, je mogoče preveriti v piranski Galeriji Herman Pečarič, kjer so odprli razstavo njenih del Črno, ne belo. Bojano Križanec privlači glina kot osnovna materija, ki jo lahko gnete ter vanjo skozi svoje telo vtiskuje občutke. V zadnjem času se kiparka, ki sicer ustvarja tudi v drugih materialih in tehnikah, kot sta les in kamen, posveča zlasti tehniki peke raku, s katero raziskuje variacije tekstur in oblik v barvni redukciji na zgolj črno in belo. Osnova njenih del je oblika kroga, ki ga umetnica nazreže in s kombiniranjem delov ustvarja nove oblike.

Med nadzorovanim in naključnim
K površini keramičnih skulptur pristopa umetnica na risarski oziroma že skoraj grafični način, to pa ji omogoča, da lahko rezultate vsaj deloma nadzoruje. "Prehod med oblikami od čiste in ostre geometrijskosti do mimetičnosti po naravi pripelje do nenavadnega zlitja v eno celoto. Zlitje pa se zgodi tudi med avtoričino nadzorovano črno gesto skozi belo glazuro, polno naključij. Zlitje zamegli mejo med nadzorovanim in naključnim. Lahko bi rekel celo med kulturnim in naravnim," je o kiparkinem delu v razstavnem katalogu med drugim zapisal Vasja Nagy.

S tehničnimi pomankljivostmi do globljih doživetij
Keramika se le težko uveljavlja kot umetnostna tehnika, čeprav se je v zgodovino umetnosti zapisalo vrsto kiparjev, ki so z žganjem prsti uspeli ustvariti kakovostna umetniška dela. Podobno kot fotografiji odreka takšen status keramiki predvsem večja vrednost, ki se jo pripisuje tehniki in tehnologiji kot sami izrazni moči.

"Za vdihovanje duše materiji je potrebno kaj več od spretnih in izučenih rok in pogosto močneje deluje tehnično manj popolno delo od izčiščenega. Z razmislekom in občutkom postavljeno v kontekst, v katerem sreča svojega prejemnika, so lahko prav navidezne tehnične pomanjkljivosti oziroma madeži tisti pomembni spodbujevalci doživetij," je še zapisal Nagy.