Guerrilla Girls letošnje poletje preživljajo v Evropi: obredle bodo okrog 400 galerij in muzejev po stari celini ter ugotavljale, ali razstavljene zbirke v resnici odsevajo raznolikost zgodovine umetnosti. To je bitka, ki še ni bila dobljena, je namreč prepričana Iwona Blazwick, direktorica londonske galerije Whitechapel, ki financira najnovejši projekt kolektiva. "Pravkar sem bila v Kunstmuseumu v Baslu, kjer so pred kratkim na novo uredili in razstavili svojo celotno zbirko od leta 1900 pa do sedanjosti. Mislim, da je v njej približno pet del ženskih avtoric. Na žalost je to še vedno aktualna tematika."

Lahko ženska v muzej pride samo na aktu?
Guerrilla Girls so se prvič zbrale leta 1985 v New Yorku. Pobuda za to gesto je bila pregledna razstava ključnih del sodobne umetnosti, ki jo je pripravil newyorški muzej moderne umetnosti. Med 169 predstavljenimi umetniki je bilo le 13 žensk. "Kathe Kollwitz" (to je psevdonim) je z nekaj prijateljicami pred muzejem pripravila demonstracije, ki pa obiskovalcev, ki so slepo zaupali presoji muzeja, od obiska niso odvrnile. Zato so protestnice po vsem New Yorku razobesile sezname galerij, ki so razstavljale samo ali predvsem dela moških umetnikov, in pa, kar je bilo še sporneje, imena umetnikov, ki so razstavljali v teh galerijah. Tisti, na katere so pokazale s prstom, so bili ogorčeni, in afera je odmevala še dolgo časa. Skupini se je obetal medijski linč, zato so se odločile za drzen ukrep: skrile so se za velike maske goril, za katerimi svojo anonimnost branijo še danes.

Vsaka članica kolektiva, ki nima fiksnega števila pripadnic, ima svoj psevdonim, sposojen od kake velike pokojne umetnice: med "gverilkami" sta tako Frida Kahlo in Georgia O’Keeffe. Svojih obrazov in pravih identitet v javnosti ne razkrivajo. "Morajo biti ženske gole, da pridejo v Metropolitanski muzej?" je eden od njihovih najbolj znanih gesel, ki je z mastnimi črkami natisnjen na plakatu. "V Evropi je še huje," zagotavljajo drugje.

Gverilke dokumentirajo tudi tempo uvajanja sprememb v okosteneli sistem. Lani so v eni od novejših akcij ugotovile, da se muzeji, ki so včasih razstavljali 10 odstotkov ženskih del, danes vrtijo okrog 20 odstotkov.

Uradno kolektiva ne zastopa nobena galerija, saj se ponašajo s svojo neinstitucionalno držo. Določena mera ironije je torej v tem, da ugledne ustanove, kakršni sta muzej Tate ali pa Getty, njihova dela uvrščajo v svoje stalne zbirke. Galerija Whitechapel 1. oktobra odpira razstavo Is It Even Worse in Europe?, ki bo deloma zastavljena kot pregled 31-letnega aktivističnega delovanja skupine. Med 3. in 9. oktobrom bodo kot del programa izmenjave tudi izpostavljene v londonski galeriji Tate.

Zgodovino pišejo zmagovalci - tudi v umetnosti?
V okviru projekta, ki ga izvajajo pod okriljem galerije Whitechapel, so aktivistke razdelile vprašalnike med več kot 400 direktorjev evropskih muzejev; zanima jih predvsem zastopanost ustvarjalcev, ki so ženskega spola, se ne identificirajo z binarno delitvijo na spola, ali pa so iz Afrike, Južne Amerike ali Azije. "S tem projektom si zastavljamo vprašanje: Ali muzeji danes predstavljajo raznolikost sodobne umetnosti - ali pa zgodovino denarja in moči?" so zapisale v svojo izjavo za javnost. "Izsledke bomo jeseni predstavile v galeriji Whitechapel."

In vendar se premika?
"Mislim, da bodo rezultati zelo zanimivi," je za The Guardian komentirala Blazwickova. "Upam, da bomo lahko povedali pozitivno zgodbo; mislim, da so se stvari premaknile na bolje. Osebje v muzejih se je spremenilo, niso več monolitske institucije, ampak živi organizmi, ki se spreminjajo in razvijajo z družbo ... Upam, da bo pozitivna zgodba. Bomo videli, kaj bo pokazala anketa."