Razlog za obisk je tičal v sklepni razstavi otroških raziskovalcev Petkove akademije in ČIPk, ženskih samoizobraževalk s področja elektronike in programiranja. Izmenjava znanj se je generirala ob navzočnosti ljubljanske Galerije Kapelica. Ta je nekoč spodbujala predvsem performativno utelešenje t. i. body arta, zadnja leta pa je zanimanje njene ekipe pod vodstvom Jurija Krpana usmerjeno v iskanje umetniških presečišč biopolitike in biotehnologije. Kako se v praksi povezujeta narava in tehnologija, je staršem otroških tečajnikov postalo jasno tudi ob pogledu na končne izdelke: otroci so pod vodstvom mentorjev med drugim izdelali mikroskope, inkubatorske škatle s kamerami, robote in lomilce svetlobe, skupina ČIPke pa je v večini razstavila vezja, občutljiva na toploto, zvok in svetlobo.

Da mnogih tehničnih postopkov nestrokovnjaki nismo vešči niti jih ne razumemo, namreč ni težko zaznati: metodologija obstoječega osnovnošolskega izobraževanja še vedno temelji na opisu in besednih pojasnilih, manj časa pa je namenjeno praksi. Kakšne so električne zmogljivosti celice, se učenci pri pouku biologije ali fizike ne učijo, osnove tehnike pa so še vedno obtičale pri topljenju plastike in izpisavi tehničnih črk. Izobraževalni program BioTehne zato razširja polje otrokom razumljivih znanstvenih postopkov, kot je povedala Saša Spačal, pa so se s podobno željo po pridobivanju ženskam manjkajočega znanja pred tremi leti ustanovile tudi ČIPke. Pomembne pa niso le veščine, temveč tudi način njihovega prenašanja. Ime HAIP sestoji iz angleških besed Hack, Act, Interact, Progress. Beseda »hack«, na primer, predvsem označuje odkrivanje novih funkcij, »interact« pa dejavnost, ki povezuje različna področja in akterje.

Udeleženci tečajniških delavnic BioTehne, platforme za umetniško raziskovanje živih sistemov, so večinoma učenci druge triade devetletke, ki se interaktivnosti lotevajo s pomočjo utečenih mentorjev, nemalokrat znanstvenih raziskovalcev. Program delavnic Petkove akademije otroke spodbuja k tako imenovanima DIY in DITO, torej k prenosu znanja s postopkoma »naredi sam« ali »naredimo skupaj«. V preteklih mesecih so izdelali robote, ki jih napaja sončna energija, vzpostavljali razmere laboratorijskega okolja, samonarejeni mikroskopi pa so jim omogočili boljši vpogled v okolje in tehnologijo, ki nas obdajata. Starši poudarjajo navdušenje in visoko zasedenost delavnic, Jurij Krpan pa poudari tudi, da so znanje in postopki njegovega prenosa neprecenljiva valuta. Ko so s sodelavci razmišljali o strukturiranju delavnic, so temeljili na opazovanju tamkajšnje otroške dinamike. Mentor je poleg znanstvenika lahko tudi določenega poteka že vajen otrok, ki s ponosom in skrbnostjo predaja znanje na manj izkušenega tečajnika, pojasnjuje Krpan. Številčno ocenjevanje zato vsekakor ni potrebno, ob sklepni razstavi so tečajniki prejeli le »certifikate« obiska, z veseljem pa so staršem s pomočjo projekcij na kratko pojasnili tudi svoje na novo pridobljene izkušnje.

Podobno je tudi z žensko iniciativo ČIPke. Ta »raziskuje situacijo žensk v znanstvenotehničnem kontekstu in intermedijski umetnosti, odpira prostor komuniciranja o pogojih delovanja žensk na tem področju ter hkrati organizira praktično-izobraževalni program.« Pobudnici sta Ida Hiršenfelder in Saša Spačal, ki sta izkušnje dobivali v tujini in v Sloveniji (npr. delavnice Ljudmile, festivala Kiblix In Pixxelpoint). Zdaj že prijateljice se dobivajo vsak ponedeljek v mesecu, pristopi lahko vsaka, za začetek pa je potrebna le zvedavost. Znanje se prenaša preko klepeta in praktičnih delavnic krajšega formata, pri tem pa je bistveno tudi vztrajanje pri izdelavi vsaj enega izdelka, ki vodi skozi vse spoznavne faze. Izdelale so že avdioobčutljiv utripalnik LED-diodic, oblikovale orodja za grafični zvok, v programu Blender izdelale »avatarske« figurice, ki so jih natisnile s 3D-tiskalniki, in še in še. Ves material se dobi na mestu, da izdelki ne bi bili le za domačo uporabo, pa so zasnovale tudi razstavo, torej enega izmed končnih ciljev. Poleti so se v okviru festivala Mesto žensk predstavile v Galeriji Škuc. Kot tam si je tudi na tokratni razstavi, poimenovani Štrene, mogoče ogledati intalacijo vizualnega prikaza algoritemskega izračuna podatkov količine HPV-virusa, pogoja z obolelost za rakom materničnega vratu. Višja kot je količina HPV-hibridov, večja je svetilnost instalacije (avtorica Mojca Založnik). Vsaj dve obiskovalki ali obiskovalca pa lahko v prostorih Rampe med drugim aktivirata tudi stikala na Čipkastem zidu (avtorice Staša Guček, Nina Orlić, Mojca Založnik).

V prostorih Rampe, Biotehne in Galerije Kapelica obiskovalci poleg naštetega najdejo tudi projekt Ai Hasegawe Oznanjenje. V petek sta se jim pridružila še Tadeja Muck in Igor Križanovskij, avtorja prve slovenske knjige o 3D-tisku (založba Pasadena), ki sta pod okriljem RogLaba mentorirala tudi nekatere delavnice za otroke.