V dunajski galeriji Albertina bo od 12. septembra na ogled 100 del katalonskega slikarja, grafika in kiparja Joana Mirója (1893-1983). Kot večina nadrealističnih umetnikov iz prve polovice 20. stoletja je tudi Miró želel najti nove poti k opazovanju sveta. Umetnika je med drugim navdihovala poezija.

Dunajska Albertina Mirójevo razstavo, ki jo bo gostila do 11. januarja 2015, odpira po postavitvah del nadrealistov Reneja Magritta in Maxa Ernsta.

Razstava bo predstavila molčečega in zadržanega mojstra abstraktne umetnosti in nadrealizma, ki je bil razpet med podeželskim življenjem na Majorki ter mestnim življenjem v Parizu in Barceloni. Dela so pravo nasprotje njegovega značaja. Umetnine Španca, ki je ustvarjal več kot 80 let, so namreč pisana, živahna in vpadljiva platna.

Njegova dela se izražajo skozi morfologijo podzavesti, ki se postavlja zoper geometrične podobe, organičnost in racionalnost pa sta umetniku nepomembna. V delih, polnih lahkotnosti, spontanosti, poezije in svobode, se kaže skoraj otroška navdušenost nad vsemi stvarmi in bitji, ki ga obdajajo. Najbolj znani motivi v njegovih delih so zvezde, sonca, kometi, lune, oči, žuželke, ptice in ženske.

Od trgovca do slikarja
Joan Miró se je rodil leta 1893 v Barceloni. Starši so ga kljub nasprotovanju prisilili, da se je zaposlil kot računovodja v tovarni in nedolgo zatem je doživel živčni zlom. K njegovemu okrevanju je pripomoglo okolje novega družinskega posestva v Montroigu, ki je postal umetnikov najljubši kraj. Posestvo, ki je bilo simbolnega pomena za njegovo umetnost, je Miró vedno znova obiskoval skoraj do zadnjih dni. Življenje je namreč prebil med Španijo in Parizom. Vse dokler njegovega življenja nista na glavo obrnili španska državljanska vojna, nato pa še druga svetovna vojna, je v 20. in 30. letih zimo preživljal v Parizu, poletne mesece pa v Španiji. Natančneje gre za Katalonijo, včasih tudi Majorko, zlasti pa se je rad ustavil v domači Barceloni in na očetovi kmetiji v Montroigu.

Čeprav njegova dela delujejo spontana, se umetnik ni popolnoma predajal avtomatizmu, ampak je svobodno spregovoril skozi povsem zavestno načrtovane podobe. Njegove abstraktne oblike so simbol določene plati njegovega izkustva in le redko ne vsebujejo namigov ali razsežnosti bivanja.