Portret kraljice Elizabete prve je proti koncu 16. stoletja nastal v ateljeju Marcusa Gheeraertsa mlajšega, uglednega umetnika tudorskega dvora, in niti ne poskuša prikriti sledi, ki jih je čas pustil na obličju takrat že šestdesetletne vladarice. Ne le da ima v lica zarezane globoke gube in oči obrobljene s podočnjaki - tudi njen izraz je popolnoma nesrečen, v močnem kontrastu s skoraj ikonično krono in nakitom, ki ga poznamo že z njenih drugih portretov. Pod belo masko iz zgodovinskih knjig se tako skriva srhljivo iskren izraz vladarske moči in neizprosnosti.

Portret, ki ga, odkar so ga v petdesetih letih prejšnjega stoletja (za 3 tisoč dolarjev in brez potrdila o pristnosti) kupili Elizabetinski vrtovi v Severni Karolini, skoraj ni bilo mogoče videti zunaj meja te jugovzhodne zvezne države, je v teh dneh razstavljen v Washingtonu v okviru razstave Nobility and Newcomers in Renaissance Ireland (Plemstvo in prišleki v renesansi na Irskem).

Zgodnji primer odnosov z javnostjo
Kustos razstave Thomas Herron je prepričan, da razlog za obskurnost portreta vsaj deloma tiči v Elizabetinih zavestnih naporih, da bi nadzirala svojo podobo v javnosti. Portret, ki je zdaj doma v Severni Karolini, je tako "redka izjema, ki ne prikriva kraljičinih hib". Ohranil se je namreč osnutek kraljevega razglasa iz leta 1563, s katerim so skušali regulirati in omejiti produkcijo kraljičinih portretov, pa tudi navodilo tajnemu državnemu svetu iz leta 1596, naj javni uslužbenci kraljičinemu slikarju pomagajo iskati nelaskave portrete, češ da so "velika žalitev za Njeno Veličanstvo in morajo kot taki biti uničeni". "Prav tako ne smejo nastajati novi portreti, razen tistih, ki jih odobri glavni slikar."

Obiskovalce je v živo pričakala drugačna podoba kot na slikah
Res je sicer, da nobeden izmed dekretov izrecno ne omenja portretov starajoče se kraljice - in seveda tudi ne omeni nobene njene specifične hibe, a dejstvo je, da je večina upodobitev, tudi tiste poznejše, prikazovala večno mlado vladarico. Herron opozarja še, da so bili obiskovalci dvora v osemdesetih in devetdesetih letih 16. stoletja pogosto presenečeni nad kraljičino starostjo.

Kult mladosti
V tistih časih seveda ni bilo veliko žensk z dovolj vpliva in moči, da bi lahko svojo javno podobo približale že takrat neizprosnemu kultu lepote, ki ga je diktirala renesančna umetnost od Botticellija pa do Tiziana in drugih. Lep primer je denimo portret mantovske markize Isabelle d'Este, ki visi v Narodnem muzeju na Dunaju: Tizian jo je upodobil kot dvajsetletno mladenko z mehko kožo, v resnici pa mu je markiza pozirala pri približno 52 letih.

Angleško slikarstvo, ki je imelo že od mojstra Hansa Holbeina (dvornega slikarja Elizabetinega očeta, Henrika VIII.) dalje v svojo matrico vpisano načelo realizma, je sicer stremelo k laskavim, a še vedno prepoznavnim upodobitvam svojih monarhov. Sicer pa razloga za kraljičino zahtevo po idealizaciji ne gre iskati v njeni osebni nečimrnosti, ampak v kodificiranih pravilih koncepta trubadurske ljubezni, ki ga je izumil srednji vek: dama, ki jo je plemstvo oboževalo, je preprosto morala biti videna kot lepa.