Če Slovar slovenskega knjižnega jezika navaja, da je katarza moralna sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev, torej nekakšno moralno očiščenje, jo je Aristotel uokviril v moralno sprostitev ob umetniškem delu, zlasti ob tragediji in glasbi. Že danes zvečer in ponovno v sredo pa vas Teater Ponorelii, fotograf Primož Lukežič in Urška Preis ponovno vabijo, da preverite, kakšna bo katarza jutrišnjega dne.
Intimno doživetje v mraku Roga
Katarza jutri je ime za skupni projekt, ki so ga pripravili Teater Ponorelii, fotograf Primož Lukežič in Urška Preis, v njem pa razstavo Lukežičevih fotografij dopolnjujejo performansi in glasba. Projekt se je kot zaokrožen dogodek izbranemu občinstvu premierno predstavil že v torek, 14. januarja, v nekdanji Tovarni Rog v Ljubljani, zaradi dobrega obiska in velikega povpraševanja pa bo dobil še dve ponovitvi.
Ne gre za običajno razstavo, prej dogodek z dialektičnim razmerjem med postavitvijo slik, performansov in glasbe, na katerega je v želji po čim bolj osebnem doživljanju in intimni izkušnji število mest na vsak dogodek omejeno. K večji intimi pripomoreta tudi postavitev umetniških del, performerjev in glasba, ki se oblikuje sproti glede na intenziteto doživljanj obiskovalcev kot enotnega občinstva. K intenzivnejšemu ozračju verjetno pripomorejo tudi temna lokacija, njen interier in prezenca same Tovarne Rog z njej lastnimi detajli.
S katarzo v prihodnost
Lukežiča sicer že poznamo kot ustvarjalca, ki uporablja fotografijo zlasti kot medij za pripovedovanje zgodb, pri čemer skuša vedno znova ujeti idealno razmerje med vsemi elementi, ki fotografijo sestavljajo. Morda mu je zato najbližji filmski pristop, ki daje poudarek tenziji in narativnosti, ki se ustvarita prek igre, scenografije, kostumografije, maske in osvetlitve.
Da mu je uspelo s svojo lastno prepoznavno estetiko fotografsko izraziti idealno razmerje, lahko prepoznamo na številnih plakatih in fotografijah predstav v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani, pri katerih je sodeloval. V projektu Katarza jutri pa fotografije zaživijo s pomočjo ekipe tako Teatra Ponorelii, ki je gibalno gledališče povezal z novimi kostumografsko-scenografskimi formami, avdiovizualno umetnostjo in tehnologijo, kot tudi z deformiranimi oblikami fantazijske kostumografije Damirja Rakovića in zvokom, ki ga je oblikoval Luka Bernetič.
Po mnenju ustvarjalcev je to dogodek, ki poskuša gledalca individualno soočiti s pojmom katarze kot očiščenja prek preobrazbe; začne se v temi in konča nekje drugje, na drugem koncu prostora. Vsak korak po prostoru odpira notranja vrata obiskovalca, rojevajo se njegove notranje podobe, ki se povezujejo v njemu lastno intimno izkušnjo, morda celo katarzo.