Razstava v muzeju Scuderie del Quirinale namreč ni le prva razstava tega predstavnika nizozemske zlate dobe v Rimu, ampak v celotni Italiji. Danes je znanih le 37 (nekatera literatura jih navaja še manj) del umetnika, ki je prosojne barve na platna nanašal v rahlo zrnčastih nanosih. Umetnostni zgodovinarji domnevajo, da je slikarju uspelo dokončati le po tri naročila letno (kdor je bral knjigo ali si ogledal filmsko različico Dekleta z bisernim uhanom, se bo spomnil, kako je ta počasnost jezila mater njegove žene Catharine Bolnes - a k tej se vrnemo pozneje). Z Vermeerjevim delom se ne more pohvaliti niti ena javna ali zasebna italijanska zbirka, zato so v Rimu obsežnejšo predstavitev sprejeli s toliko večjim navdušenjem.

Slike Vermeerja in njegovih sodobnikov odslikavajo kulturo nizozemskih mest v 17. stoletju. Od nekdaj močan realistični pristop slikarstva holandskih dežel je slikal krajine in žanrske prizore, portrete in tihožitja. Slike so bila popestritev tedanjih zasebnih zbiralcev in naročnikov - privoščili so si jih peki, trgovci in pivovarji. Delft in druga nizozemska mesta so bila tedaj povsem drugačno likovno prizorišče kot Italija. Tam so med naročniki še vedno prevladovale institucije, kot je Cerkev, in plemstvo, ki so naročali večja javna naročila, ki so zato posegala po zelo drugačni motiviki od domačih žanrskih prizorov ljudi ob branju, pisanju ali gledanju skozi okno, kakršnih so bili vajeni na severu.
Delft in njegove uličice
Podobno kot ostaja umetnostnim zgodovinarjem uganka Vermeerjev natančen delovni postopek, je malo znano celotno mojstrovo življenje. Rodil naj bi se leta 1632 v Delftu in 1675 tam tudi umrl. Svojim rojakom je pustil verjetno eno najlepših vedut, ki jo je naslikal leta 1660 ali morda 1661. Pogled na Delft je pravzaprav edina poznana Vermeerjeva krajina večjih dimenzij. S topografsko natančnostjo in za severno krajino značilnim zlatim rezom je ujel svoj kraj. Slika vznemirja zlasti z atmosfersko svetlobo, ki jo nekateri opisujejo kot toplo barvo večera, drugi kot hladen ton po nevihti razjasnjenega neba (kakšna je zares, bi verjetno lahko 'razvozlali' le pred originalom, saj se reprodukcije precej razlikujejo).
Na rimski postavitvi lahko Vermeerjev Delft občudujemo v detajlu, na sliki Uličica v Delftu iz obdobja 1632-1675, ki ponuja pogled pod arkado nizozemskega dvorišča na drobno žanrsko figuro v njem. Poleg te so razstavljeni večinoma interjerji, po katerih je Vermeer tudi najbolj znan. Tu je dekle, ki igra na lutnjo ali pa kakšno drugo glasbilo, s kozarcem v rokah ali rdečim pokrivalom.
Ugled ne prinese nujno tudi finančne stabilnosti
Jan Vermeer je v Delftu preživel večino časa. Z umetninami se je prvič srečal že pri očetu, ki je z njimi trgoval, bil pa je tudi gostilničar. Po njegovi smrti je leta 1652 podedoval očetovo gostilno in bogastvo. Leto pozneje se je poročil s Catharino Bolnes, njena mati Maria Thins pa je bila verjetno tista, ki je vztrajala, da tudi slikar prestopi v katoliško vero njihove družine. Umetnostni zgodovinarji o njegovem prestopu dvomijo, morda pa jo je naslikal v delu Alegorija katoliške vere.
Leta 1653 je postal član delftskega slikarskega ceha sv. Luka, o njegovem ugledu pove podatek, da so ga leta 1663 ter nato še v letih 1670 in 1671 izvolili za vodjo. Vendar sloves umetniku in družini ni prinesel blaginje, ki bi jo pričakovali, zato se je moral poleg slikanja ukvarjati tudi s trgovanjem z umetninami. Nenehno v spopadu z dolgovi je te po svoji smrti zapustil tudi Catharini in njunim 11 otrokom.