Nov paviljon, ki so ga prvič oznanili leta 2005, je odprtje doživel že na 10. Mednarodni arhitekturni razstavi lani, v teh dneh pa že ponuja razstavni prostor dvema italijanskima umetnikoma, ki ju je za najbolj priemerna predstavnika sodobnega ustvarjanja v Italiji izbrala kuratorka Ida Granelli.

Na 52. Mednarodni razstavi likovne umetnosti v Benetkah, ki je za javnost vrata odprla 10. junija, je tako sodobna italijanska umetnost zajeta v delih umetnikov dveh generacij. Gianellijeva skuša namreč prav s predstavnikoma dveh generacij - Giuseppe Penone je rojen leta 1947, Francesco Vezzoli pa leta 1971 - najbolje zajeti polifacetičnost italijanske umetnosti, z raznolikostjo samih del pa tudi bogatsvo njenega izraza. "Čeprav pripadata umetnika dvema različnima generacijama in kljub drugačnemu okolju, v katerem ustvarjata, sta oba protagonista sodobne umetnosti in se izražata v globini in bogastvu sodobnosti", je pojasnila kuratorka.

Enakovredno drugim deželam
Kot poudarja Pio Baldi, direktor DARC-a in komisar italijanskega paviljona, sta izbor mednarodno poznane kuratorke, kot je Gianellijeva, in intenzivno sodelovanje s Fondacijo beneškega binala pri uresničevanju italijanskega paviljona, pomembni rezultati prizadevanja teh institucij, da bi italijanska umetnost dobila vidno mesto in nastopala kot enakovredna ostalim deželam, predstavljenim na letošnjem bienalu.

Prvi se ukvarja s formo in prostorom ...
Pa so prizadevanja tudi uspela? V novem italijanskem paviljonu, ki pokriva približno 1.000 kvadratnih metrov površine, postavljen pa je v skladišču iz 19. stoletja, sta torej predstavljeni dve deli, ki nagovarjata gledalca skozi dve povsem različni umetniški govorici in prek različnih tehnik oziroma medijev. Giuseppe Penone je za svoje Sculture di linfa (Limfne skulpture) uporabil tradicionalni material - les, ki ga ohranja v surovi, primarni obliki drevesnega debla, tega pa nato okrasi s konicami žebljev, ki dajejo ob razsvetljavi razstavnega prostora celoti poseben lesk. "Prostori, ki jih prekrivajo roke, prostori, ki jih roke izpraznijo. Prostor skulpture je zapolnjen z limfo. Roka zdrsi po drevesni skorji in tako razkriva obliko lesa in žile marmorja", je o svojem delu zapisal sam avtor.

... drugi problematizira ogroženost demokracije
In če se Penone izraža s pomočjo tradiconalnega materiala, ki mu dodaja tudi marmor, in se ukvarja s problematiko teksture, form in prostora, pa je "mladost" Francesca Vezzolija razvidna že iz njegovega dela - tako zaradi samega medija, s katerim problematizira temo svojega dela, kot motiva, ki ga je vodil k izdelavi. V videoinstalaciji Democrazy postavi gledalca, ki stopi v zaprt prostor, v vlogo volivca, ki se mora odločiti med dvema kandidatoma za ameriškega predsednika na prihajajočih predsedniških volitvah leta 2008. Postavljen je med kampanji dveh kandidatov, ki predstavljata dve identiteti, dve različni politični in človeški viziji. Umetnik problematizira strategije in komunikacijo volilnih kampanj, v katerih lahko slava, moč medijev in manipulacija resnice spačijo pomen besede demokracija.