Razstava o založniku, mecenu, umetnostnem kritiku Zormanu, ki je Narodno galerijo vodil kar 32 let, se bo odprla nocoj ob 20. uri. Odigral je zgodovinsko vlogo pionirja in ustanovi vtisnil trajen pečat, ureditev prostorov stalne zbirke pa se še danes ravna po njegovi zasnovi.

Ne desno ne levo - po svoje
Ivan Zorman je bil direktor Narodne galerije celih dvaintrideset let: najprej kot predsednik Društva Narodna galerija (1918-1929), potem kot upravnik zbirk Narodne galerije (do 1936), nato pa kot ravnatelj Narodne galerije (do 1945) in še enkrat ravnatelj Narodne galerije (1946-1950), saj ob zadnji nastavitvi kljub nazivu, ki je enak onemu iz predhodnega obdobja, njegov status ni bil identičen. Na videz nepomembne razlike dobijo globlji pomen ob pogledu od blizu. Označujejo njegove vzpone in padce v naravnost romaneskni biografiji, v kateri sta se Zormanovo javno delovanje in njegovo osebno življenje tesno prepletla v trpko dramo, je o Zormanu zapisal avtor razstave in besedil Andrej Smrekar.

Ivan Zorman (1889-1969) je pri izbiri študija omahoval med medicino, pravom, likovno akademijo, politehniko in še čim, edina njegova stalnica pa je bila ljubezen do umetnosti, kar ga je na koncu pripeljalo do osmislitve življenja v Narodni galeriji. Imel se je za "Freigeista", ki se ni hotel vezati ne na levo ne na desno. Legende in miti so se spletali okoli Zormanove darežljivosti, svetovljanske velikopoteznosti, praktične iznajdljivosti in predvsem uspešnosti pri ženskah. Kot študent je delal v radikalnih študentskih organizacijah, celo Preporodovci so ga šteli za svojega, urejal in opremljal je študentski reviji Svobodna misel in Omladina ter vodil njuni založbi. Organiziral je študentsko kuhinjo, nekaterim svojim kolegom je omogočal študij in subvencioniral študentski tisk. Med prvo svetovno vojno je uspešno vodil družinsko podjetje in denar vlagal v odkup rokopisov strokovne in beletristične literature, urejal, opremljal in tiskal knjige, poplačal Jakopičev dolg za paviljon leta 1915, postal pomemben deležnik Slovenskega gledališča in Narodne galerije leta 1918, bil pa je tudi član Slovenske matice in Tiskovne zadruge.

Zgodovinska vloga pionirja
Njegovo življenje v dvajsetih letih je prispodoba osvoboditve in podrejanja, bajnih tržnih špekulacij in borznih zlomov, socialnega prepada med uživaško, razvratno, drogirano buržoazijo in bedo ljudskih množic, iz katerih so rasli totalitarni režimi in sta se ta dva svetova tako bizarno srečala v kabaretu. Bil je človek improvizacije, trenutka, navdiha, hitre in preudarne sodbe, ironije in ciničnega dovtipa, sijajen začetnik in nekoliko slabši nadaljevalec. Takšno se izkaže njegovo spogledovanje s slikarstvom in tudi s kritiko. Tako kot v njegovih risbah in slikah najdemo nesporno potrditev nadarjenosti, v kritiki najdemo sijajne domislice in pronicljive karakterizacije umetnikov in njihovih del, vendar se ne seštejejo v resen opus, je zapisal Smrekar v krajši Zormanovi biografiji.

Narodna galerija je bila edino podjetje, kjer ni bil samo zraven, temveč se je čutil poklicanega in izvoljenega. Bil je človek na pravem mestu ob pravem času. Naletel je na Izidorja Cankarja, prav takšnega človeka, ki je imel vse tisto, česar je manjkalo Zormanu, in mu marsičesa, kar je Zorman imel, ni bilo treba imeti. V spopadu dveh nečimrnosti je šibkejši podlegel, a zato ne gre omalovaževati njegovega prispevka v oblikovanju Narodne galerije kot ustanove v njenem zgodnjem obdobju. Zorman je odigral svojo zgodovinsko vlogo pionirja. Če bi se stvari drugače zasukale, zgodovina Narodne galerije ne bi bila bistveno drugačna, kakor je, je o pomembnosti Zormana ob odprtju razstave še dodal avtor razstave Andrej Smrekar.