Slika prikazuje, kot lepo pove njen nazorni naslov, tesno zvit električni vtič. Zdaj že pokojni lastnik Leo Castelli, ugleden zbiralec, ki je pomagal promovirati celo vrsto povojnih umetnikov in je leta 1962 v svoji galeriji tudi gostil prvo samostojno Lichtensteinovo razstavo sploh, je Električni vtič leta 1970 kupil za 750 dolarjev. Nato jo je poslal na čiščenje, a ker ni platno nikoli prišlo nazaj, ga je bil prisiljen prijaviti kot ukradenega.

Šele prejšnji teden je Fundacija Royja Lichtensteina zbiralčevo vdovo Barbaro Castelli obvestila, da je bila slika nedavno razstavljena v kolumbijskem muzeju, zdaj pa da je prispela v New York in da jo skuša nekdo prodati na dražbi. (Njena vrednost je medtem seveda poskočila: zdaj je vredna okrog 4 milijone dolarjev).

Zaradi skrbi, da bi lahko ponovno "izginila", je sodnik v torek podpisal sklep, ki lastniku skladišča na Manhattnu odreja, da slike ne sme prodati ali premakniti vse do zaslišanja o lastništvu, ki bo prihodnji teden.

Umetnik, ki je stripe preselil v galerije
Lichtensteinovo ime je na začetku 60. let poleg imena Andy Warhol postalo sinonim za novo umetniško smer popart. V duhu igrivosti poparta je Lichtenstein navdih za svoje stvaritve poiskal v oglasnih kampanjah svojega časa, še posebej pa so ga navdihnili stripi. Bil je eden prvih uveljavljenih slikarjev, ki so začeli rušiti pregrade med visoko umetnostjo in oblikovanjem predmetov za vsakdanjo uporabo. Odločitev za umik iz do takrat zaprtega sveta visoke umetnosti je Lichtensteina ustoličila kot eno ključnih figur ameriškega slikarstva po drugi svetovni vojni.

Popartist ni nikoli zanikal svoje naklonjenosti do industrijskega oblikovanja in je svoje umetniške cilje povzel z besedami: "Pri svojem delu poskušam ustvariti komercializiranega Picassa ali Mondriana."

Zmuzljiva sreča potrošništva
Sam umetnik je pop art opisal kot "ne 'ameriško' slikarstvo, ampak industrijsko slikarstvo". Njegove slike so kljub temu tudi portret življenja povprečnega Američana v 60. in 70. letih 20. stoletja, ko je ZDA že temeljito zajela kultura množičnega potrošništva, ko so oglasi prikazovali idilično življenje v urejenih predmestjih in ko so Američani resnično verjeli, da je kupovanje vedno novih cenenih gospodinjskih pripomočkov skrivnost za srečno življenje.