Franco se z razstavo, ki je v soboto odprla vrata v nemški prestolnici, dotika vprašanj "anarhije in zmedenosti adolescence" ter seveda neizogibne teme lastne svetovne slave. Za razstavo The Dangerous Book Four Boys je Franco, kot je razložil za Der Spiegel, "zbral motive in prizore iz otroštva". "Gre za odraščanje oziroma definiranje samega sebe na način, kot to počneš v otroških letih. Najbrž sem se poskušal dokopati do bistva stvari tako, da sem jih poenostavil in pootročil." Drugače povedano, med fotografijami, inštalacijami in videi lahko srečate vse od stopljenih plastičnih hišk do lesenih raket in otroških čačk. Razstava je bila lani na ogled že v newyorški galeriji Clocktower, je pa tokrat prvič posamezne eksponate mogoče tudi kupiti.

Brez oddiha
Franco, ki se je z zvezdniško stratosfero povzpel z vlogo protagonistovega prijatelja (in nato sovražnika) v Spider-Manu, se po izjemnih vlogah v filmih Milk in Howl (ter malo manj izjemni v Jej, moli, ljubi) za oskarja poteguje s svojim nastopom v drami 127 Hours. Pri vsem skupaj je zanimivo to, da svojega trenutka na soncu ne proslavlja z nakupovanjem avtomobilov in podobnega, ampak se raje vzporedno posveča svoji akademski ter klasični umetniški karieri. Leta 2006 se je vrnil v šolo in dokončal študij na UCLA-ju, zdaj pa je zaposlen s podiplomskim programom angleške literature na univerzi Yale. Nekam med vse to mu je uspelo "stlačiti" še čas za izdajo zbirke kratkih zgodb in ustvarjanje pričujoče vizualne umetnosti.

Javier Peres, lastnik galerij v berlinskih četrtih Kreuzberg in Mitte, ki gostita Francovo umetnost, zatrjuje, da so ga pritegnile umetnine same in ne slava njihovega avtorja. Mu je pa obenem všeč, kako se Franco poigrava z vprašanjem lastne slave in "uporablja samega sebe kot sestavino umetnine, kot bi slikar uporabil olje na platnu". V svoja zgodnja dela igralec sebe načeloma ni vključil, ker se mu je zdelo, da bi bilo to "preveč moteče". Preobrat je pomenilo šele sodelovanje z newyorškim kolegom Carterjem, ki je v svojem videoprojektu Erased James Franco rekreiral nekaj njegovih prepoznavnejših filmskih vlog. "To mi je pokazalo, da lahko uporabim sebe kot nastopajočega in s tem na neki način tudi svojo slavo ... in da tako lahko nastopam na drugačen način, kot to počnem v komercialnih, narativnih filmih."

Seveda obstaja velikanska razlika med eno in drugo vrsto igre, je Franco še povedal za Spiegel. "V filmih moram pomagati ustvarjati imaginarni svet, v katerem moram upodobiti določen lik." V svojih umetniških projektih pa je lahko on sam - ali pa vsaj različica sebe.

Epizodna vlogica v General Hospitalu kot "infiltracija" na nacionalno televizijo
Nekaj podobnega je navsezadnje počel tudi lani, ko je gostoval v ameriški žajfnici General Hospital; tam je igral morilskega umetnika performansa "Franca". Občinstvo pred malimi zasloni se je seveda ves čas zavedalo, da gleda tistega Jamesa Franca, če ne zaradi drugega, pa zato, ker so vsakih nekaj minut slišali njegovo pravo ime. To je tudi skupno lanski 'žajfnici' in letošnji razstavi v Berlinu: obiskovalec se ves čas zaveda umetnikove identitete. Je pa res, da je šlo pri General Hospitalu za "idejo infiltracije na nacionalno televizijo", tukaj pa je ideja "infiltracija v umetniški svet".

Kakšno dvignjeno obrv bo gotovo še srečal
Seveda pa se Franco zaveda, da je razkorak med filmsko in likovno umetnostjo tolikšen, da ga je težko narediti, ne da bi te kdo obtožil diletantizma: "Mislim, da so ljudje pogosto skeptični do igralcev, ki skušajo razstavljati v legitimnih galerijah." "Pretočnost" se mu zdi večja v drugo smer - umetniki, kakršna sta Steve McQueen in Julian Schnabel, so se, denimo, brez večjih vnaprejšnjih dvomov javnosti uveljavili v filmskem svetu.