V Galeriji Božidar Jakac hranijo 272 del Janeza Boljke, največ je kipov, nekaj tudi grafik in slik. Obiskovalcem je na ogled okoli 100 del, več kot polovica pa v depojih. Za soboško razstavo so izbrali dela iz treh Boljkovih glavnih ciklov, ki jih je razvijal vse življenje.

Prvi je etnološki motiv Ribničana, ki ga je začel že v šestdesetih in razvijal skozi desetletja, drugi je Ivan Cankar, s katerim se je intenzivno ukvarjal ob natečaju za spomenik na Vrhniki in potem v Ljubljani, tretji pa so njegove živali oziroma metamorfoze živali.

Po besedah direktorja Galerije Božidar Jakac Gorana Milovanovića se soboški izbor začne s Cankarjem, ki bo verjetno zelo aktualen prihodnje leto, ko bo 100. obletnica smrti, na koncu so tudi kronološko postavljena dela zgodnjih šestdesetih let, ki najbolj nakazujejo nadrealistične metamorfoze in razvoj njegovega kiparstva skozi železo v bron, kjer tehnološko ostaja na isti ravni sestavljanja z elementi kipov. "V osrednjem prostoru so njegove živali, ki so najbolj znane, saj so bile upodobljene tudi na slovenskih tolarjih, kovancih," dodaja.

Jeseni retrospektiva Dušana Tršarja
Kot pravi, je sodelovanje med galerijami dobro, saj obe spadata med sedem galerij, ki ob nacionalnih ustanovah krojijo slovenski likovni kulturni prostor in nekako držijo svoja področja v stiku z Evropo in preostalim prostorom. Takšnega mnenja je tudi direktor Galerije Murska Sobota Robert Inhof, ki dodaja, da se je sodelovanje začelo na zelo profesionalen način. Upa, da bo tako tudi v prihodnje, saj sta se z Milovanovićem že dogovorila za nove izmenjave. Pri tem bodo pošiljali in sprejemali samo tisto, kar je zares vredno pokazati v obeh prostorih.

Lani so bila v Kostanjevici na Krki na ogled dela Ignaca Medena, marca bosta galeriji pripravili retrospektivno razstavo del Dušana Tršarja in jo jeseni prenesli v Mursko Soboto.

Janez Boljka (1931-2013) je leta 1956 diplomiral na ljubljanski likovni akademiji, kjer je tri leta pozneje končal tudi specialko pri profesorju Karlu Putrihu ter leta 1961 še grafično specialko pri profesorju Riku Debenjaku. Spada med ključne predstavnike slovenskega nadrealističnega kiparstva, ki se mu je posvečal že v svojih zgodnjih delih, ko je ustvarjal v železu. Na začetku je šlo predvsem za varjena dela iz kosov odpadnega železa ali starega orožja in kmečkih vil. V njih je izpovedal svojo humanistično držo, ki je ostala rdeča nit njegovega celotnega opusa. Prepoznati jo je tudi v jasno izraženem asemblažnem načelu, ki je od samega začetka trdno ukoreninjen v umetnikov kiparski credo. Asemblaže pa ne opusti niti pri prehodu v bron in aluminij, kjer predhodno moduliranim oblikam dodatno vgrajuje funkcijsko že izvedene izdelke, ki z vključitvijo v nov sistem izgubijo svojo primarno materialno vrednost.