Gorazd Prinčič in Ana Žerjal - oba ustvarjata večinoma v lesu. Prinčiču sta ljuba: "Hruška zaradi obdelave in cedra zaradi te mističnosti, ki je v njej." Gorazd Prinčič, diplomant beneške akademije, je sicer poznan predvsem po velikih kiparskih formah. Tokrat pa se je odločil za miniaturne upodobitve. Na odprtju razstave v parku Pečno v Kanalu je ironično razložil: "Praktično je, ne. Daš pet kipov v žep in greš na turnejo po svetu." Kajti kot akademsko izobražen umetnik mora možnosti za svoje umetniško izražanje, za delo in ustvarjanje - iskati vsepovsod. Doma z umetniškim delom ne more preživeti ... Zato mora poprijeti za vse priložnostne zaposlitve.

Umetniška družina
Še posebej je težko, ker sta oba partnerja zaprisežena umetnosti. Gorazd Prinčič in Ana Žerjal se skupaj z osnovnošolskim sinom soočata s težkim vsakdanom umetnika. Akademska kiparka Ana Žerjal je kljub temu polna optimizma. Za svoj magistrski študij na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje je pri profesorju Jožetu Baršiju preučevala vprašanje "Ali je kip lahko igralo?" Ciklus velikih lesenih instalacij na otroškem igrišču je poimenovala "kipIGRALA" in jih izoblikovala v zoomorfne oblike, ki so hkrati kip - pa tudi stol, plezalo, hiška, bivalnik … Ob tem Ana Žerjal poudarja: "Uporabna umetnost je za današnji čas bolj smiselna kot samo lepa umetnost!"

Up je "up-orabna" umetnost
Ana Žerjal se je na tokratni prostorski postavitvi v parku Pečno pri Kanalu odločila za zemeljsko postavitev obglavljenih glav: "To je tista zlata meja oziroma rob ... Ne veš, ali bo padlo na dobro ali na slabo stran. To je po moje kot neki up, kot ena besedna igra za 'up-orabno umetnost'." Zanimivo je, da iz vsake njene lesene instalacije vre življenje, da iz vsake njene glave poganja rastlina - da torej optimistično upa v novo življenje, ki se rojeva iz njene umetnosti.

Profesorjevo opozorilo
Gorazd Prinčič, ki je diplomiral na beneški akademiji, je o dandanašnjem preživetju umetnika povedal pomenljivo anekdoto iz prvega letnika akademije: "Ko je profesor prvi dan na akademiji spraševal, kdo je iz bogatih družin - so samo dva, trije dvignili roko ... In je rekel: 'OK, vi trije ste v redu … Kaj pa vsi drugi počnete tukaj???' Hotel je reči, da je umetnost od bogatih za bogate ... Takrat se mi je zdelo to pretirano. Dandanes spoznavam, da je žal res tako."

Toda Gorazd Prinčič - Gogo kljub vsemu vztraja na svoji začrtani umetniški poti. Kot je v parku Pečno dejal: "Če ne na veliko, pa na malo … Namesto velikih instalacij so tu miniaturne. In še te lebdijo v zraku." Res, ko pogledate njegovo instalacijo, imate občutek, da se izgublja sredi neba v brezčasju …

Mojca Dumančič, TV Slovenija
Foto: Mojca Dumančič