Hkrati pa je bil romantična duša v najlepšem pomenu besede: brezmejna ljubezen, ki jo je gojil do narave in svoje izbranke, je navdihnila slike, polne strasti in samoizpovedne moči.
Nedolgo tega je v londonskem Victoria in Albert museumu izzvenela razstava John Constable, nastajanje mojstra, ki ji mednarodno občinstvo ni namenilo prevelike pozornosti. Ognjevita genialna platna Josepha Mallorda Williama Turnerja v Tate Britain so ljubljenke prijateljev lepih umetnosti, medtem ko njegov tekmec Constable ostaja v senci. Kaj nam lahko dandanes pove slikar idiličnega angleškega podeželja? Njegove krajine se zdijo popolno salonsko ozadje ob popoldanskem čaju in pomenkih o vremenu. Toda ta dela, ki se na prvi pogled zdijo nekako konvencionalna in akademska, nas zavajajo z navidezno spokojnostjo, saj v sebi skrivajo neslutene globine. Čeprav Constable ni veliko potoval, je bil pustolovskega duha in viharniškega značaja; imel je veliko skupnega z velikimi pesniškimi imeni svoje generacije, kot so Wordsworth, Byron, Shelley in Coleridge. Korenito je spremenil slikarski odnos do narave, ki jo je upodabljal z do tedaj neznano intenzivnostjo; še več, skozi pokrajino je upodobil samega sebe.
Lepi mlinar in njegova ljubezen do domačega podeželja
John Constable se je rodil leta 1776 kot četrti otrok v kraju East Bergholt v Suffolku. Oče Golding se je po nakupu prvega mlina vztrajno vzpenjal po družbeni lestvici. Malce pozneje, v času napoleonovskih vojn, je posel z žitom zaradi embarga v Angliji še posebej cvetel. Delo v družinskem podjetju pa mlademu Constablu, ki so ga vaške dekline klicale »lepi mlinar«, ni preveč dišalo. Raje se je potepal po livadah in risal podeželske prizore. Ko mu je zbiratelj George Beaumont pokazal sliko Hagar in angel Clauda Lorraina, ki uprizarja biblični prizor sredi prelepe klasične pokrajine, se je dokončno odločil, da se bo posvetil slikanju. To delo je bila prva mojstrovina, ki jo je Constable videl v živo, zato se je k njej vračal vso kariero. Starše je komajda prepričal, da so mu dovolili študij na Šoli kraljeve akademije v Londonu. Ne več najmlajši, pri 23 letih, se je podal na strmo pot mladega umetnika. Samo šolanje je bilo zasnovano precej nesistematično, zato Constable od svojih mentorjev ni prav veliko odnesel. Avtoportret (1799-1804) iz tega obdobja nam predstavlja nežnega mladeniča z rdečico in temnimi očmi: čeprav še brez jasne vizije, nekaj na njem izžareva tisti Sturm und Drang, ki ga bo ponesel med najbolj inovativne slikarje romanticizma.

Med poukom na akademiji se je moral sopasti s prvo veliko oviro. Na začetku 19. stoletja slikarstvo krajin ni bilo cenjeno oziroma je v hierarhiji, ki je slonela na spisih Joshue Reynoldsa, zasedala najnižja mesta: na vrhu piramide so kraljevali zgodovinski, verski, mitološki in alegorični motivi, sledila sta jima portret in žanrsko slikarstvo. Constable je kljub temu vztrajal pri svojem vzgibu in se popolnoma posvetil prav temu zanemarjenemu kotičku slikarstva. Medtem ko je njegov veliki sodobnik Turner upodabljal morje in pojave industrijske revolucije, je Constable obrnil hrbet obali, sončnim zahodom in vlakom, ter se posvetil krajem, ki jih je najbolje poznal. Njegov rodni Suffolk poznavalci še vedno imenujejo Constablova pokrajina, in to z razlogom. Nekatere prizore, ki jih je ovekovečil, Angleži še danes skrbno urejajo, da ne bi izgubile podobnosti z naslikanim, čeprav je imel sam Constable raje spontano, divjo naravo. Nekoč je zapisal: "Vrbe, stari prepereli plot, blatni koli in opečnate zgradbe, to so stvari, ki jih obožujem." Mestna realnost ga ni zanimala, saj se mu je zdela prazna, brez duše – raje je ostal pri domači hosti in farni cerkvici. Dolina Dedham, eden izmed njegovih priljubljenih krajev, se tako kot lajtmotiv vrača v njegov opus, vsakokrat v spremenjeni podobi, ki odraža umetniški razvoj.
Constablove idile pa niso naletele na razumevanje niti londonskega občinstva niti slikarskih kolegov. Fant pač ni bil v modi, zato je v svojem življenju v Angliji prodal le 20 slik. Vendar ga to kot pravega romantika, ki umetnost razume kot navdih in poklicanost, ni pretirano motilo. Sčasoma se je prelevil v neizpodbitnega mojstra upodabljanja dreves in neba. Študija oblakov (1821-22) je lep primer viharniškega talenta: cirusi so uprizorjeni v nemirnem gibanju, ki najbrž naznanja poslabšanje vremena. Constablove poteze čopiča in veter se združita v eno samo intuitivno celoto. Ali so še pri katerem drugem slikarju drevesa tako živa in naravni pojavi tako nazorno prikazani? Kar predstavljajmo si Constabla, kako v površniku s slikarskim priborom drvi navkreber do jase, samo da ujame utrinke približajoče se nevihte!
Slikanje v naravi in poklon starim mojstrom
Na dolge sprehode se nikoli ni odpravil brez skicirke, v katero je upodabljal svoje vtise: od travnatih bilk do zapuščenih mlinov. Constable pa sredi zelenja ni lovil samo bežnih motivov, ampak je v naravi tudi ure in ure slikal, kar ni bilo običajno za tisti čas; pri tem je po navadi uporabljal oljne barve, ki so za tovrstno početje precej tvegana izbira. Prosto je eksperimentiral z barvami in človeška figura je vse pogosteje izginjala oz. postala nedoločna senca. Prvo desetletje 19. stoletja je njegov prikaz polj in ribnikov še realističen, le kakšna senca nakazuje slikarjevo nemirno nrav, v drugem pa se prevesi v nesluteno raziskovanje oblik in razmerij. Tako so nastale genialne skice. Najbolje, da jih občudujemo kot samostojna dela, saj so bile po umetnikovih besedah po navadi naslikane brez namena, da na njihovi podlagi nastanejo dokončana platna. Študija brestovega debla (1821), dih jemajoča miniatura, kjer so v organsko veličino starodavnega debla vtkane najmanjše podrobnosti lubja, je navduševala tudi Luciana Freuda.
Constable pa ni le posedal po travnikih, ampak se je intenzivno spoprijemal s slikarsko tradicijo. Svoje vzornike, Rubensa, Claude Lorraina, Rembrandta, Tiziana, Ruysdaela in Gainsborougha je vneto proučeval ali celo preslikaval. Njegove kopije so presenetljivo dovršene in nevajeno oko jih lahko kaj hitro zamenja za izvirnike. Šele po natančnem pregledu ugotovimo, da je Ruysdaelova sivina vendarle preveč optimistična in da Lorrainova drevesa postanejo nekako intenzivnejša. Od Lorraina je Constable prevzel scensko uprizarjanje narave: kompozicija se ravna po načelu odrske scenografije, centralni motiv v ospredju dopolnjujejo krajinski elementi na različnih ravneh, dokler se ne izgubijo v meglenem obzorju; včasih drevesa delujejo kot gledališki zastor. Pri Rubensu je našel smisel za dinamiko in ritem, medtem ko sta ga Rembrandt in Ruysdael naučila, kako poetičnost naravnih pojavov lahko sega od blage melanholije do tragičnega. Razstava je odlično prikazala tudi njegovo strastno zbirateljsko žilico: rad se je obdajal s tiskanimi reprodukcijami znanih del in grafikami, ki so ga spodbujale k ustvarjanju. Včasih si je pri mojstrih sposodil samo posamezne motive ali potek kompozicije, čeprav ne zmeraj uspešno. Odprtje Waterloojskega mosta (1817) sicer posnema mojstra vedut Canaletta, toda kar pri Benečanu izžareva red in jasnost, pri Constablu nekako uplahne, razmerja niso dovolj harmonična; zdi se, da figure na čolnih zmedeno tavajo, ne da bi našle svoje mesto.

Sinteza študija starih mojstrov, slikanja na prostem, nemirnega značaja in britanske preudarnosti pri dojemanju stvarnega je bila tista čudežna mešanica, s katero je našel svoj slog: čutno upodabljanje narave. "Slikanje je samo druga beseda za čutenje," je zapisal v pismu svojemu prijatelju Johnu Fisherju. Koliko umetnikov na začetku 19. stoletja si je upalo izreči kaj podobno radikalnega? Constable s svojo vizijo napoveduje impresionizem. Postaja samonikla umetniška osebnost, ki vse manj posnema realne danosti okolja in slikanje vse bolj razume kot prizmo najglobljih osebnih občutij.
Velika ljubezen in velika platna
Leta 1809 se je Constable nesmrtno zaljubil v dvanajst let mlajšo Mario Bicknell. Njen oče je snubca vztrajno zavračal, saj svoje hčere ni nameraval prepustiti neuspešnemu umetniku. Dodatni razlog je bil, da Constablov oče, sicer self-made man, ni pa spadal med gospodo. Zaljubljenca sta si redno dopisovala in se na skrivaj srečevala. Začasno sta stike celo prekinila, toda Constablova vztrajnost je navsezadnje premagala tišino. Dekle mu je zabičalo, da se mora postaviti na svoje noge. V bolestni nuji po uspehu je Constable dobil enostavno, a učinkovito idejo: svoje krajine je začel slikati v veliko večjih formatih, s čimer je pritegnil pozornost javnosti. Nastali so prvi znameniti six-footers. Čeprav ta dela še niso imela simbolnega statusa angleškega slikanja podeželja nasploh, ki so ga pridobila pozneje, je trik deloval in par se je po petih letih vendarle lahko poročil. Na medenih tednih se je Constablov izraz popolnoma osvobodil in prešel v zrelo fazo. Iz zakona se jima je rodilo sedem otrok, toda zdravje Marie (tuberkuloza) se je začelo po nekaj letih krhati.

Družina se je preselila v Hampstead, ki takrat še ni bil del Londona in kjer je bil zrak veliko bolj čist. Kakšno nebo! Hampstead Heath, ki je še danes košček divjine v velemestu, je postal neusahljivi vir slikarjevega navdiha. Leta 1824 je Constable nepričakovano prejel zlato medaljo pariškega Salona za svoj Voz s senom (1821), arhetipsko podobo poletnega podeželskega vsakdana v Angliji. Realizem in občutek spontanosti imata prednost pred simetrijo kompozicije. Detajli, kot so dim iz dimnika, ženska pri zajemanju vode iz reke in psiček, opazujoč delavca s polja, ki sta v plitvini ustavila voz s senom, dajejo vtis domačnosti, naravni elementi pa so mojstrsko podani z obiljem barvnih odtenkov. Nagrado je odklonil in vztrajno zavračal povabila iz Francije. Čeprav je bil razglašen za revolucionarja, Théodore Géricault in Eugène Delacroix sta se vnela v občudovanju neznanega Angleža, čigar slike so v času togega francoskega klasicizma predstavljale osvobojenost izraza in svežino barv, Constabla vse skupaj ni ganilo. Izjavil je: "Raje sem revež doma kot bogataš v tujini." Čemu to domoljubje, če mu je Francija ponudila enkratno priložnost, da se povzpne med zvezdnike?
Constable se je ukvarjal z drugimi težavami: leta 1825 se je začasno preselil v Brighton, ker se je ženino zdravstveno stanje vztrajno slabšalo. »Obmorski Picadilly« s svojo promenadno ničevostjo, mu sicer ni bil nič kaj po godu, toda hiša na obrobju letovišča, kjer je bil le streljaj oddaljen od polj in livad, mu je dajala prijetno zatočišče. To je bilo eno izmed najbolj ustvarjalnih obdobij njegovega življenja. Prijateljeval je tudi s fizikom Michaelom Faradayem, zaradi česar se je začel zavzemati za bolj znanstveni pristop k slikanju, kar sicer težko razumemo, če pomislimo na čustveno razigranost njegovih krajin. Dela manjšega formata, Plaža v Brightonu (1824) in Vihar nad morjem (1824), se lahko kosata z največjimi Turnerjevimi dosežki: svobodno podajata impresije doživetega, v prvem primeru kot napol abstraktne barvne ploskve in v drugem kot sunkovito gibanje čopiča, ki posnema nemir nebesnih pojavov.
Constablova končna velika platna so skrbno načrtovana veledela, polna aluzij, konotacij: z njimi je dihal in jih dodelal do zadnje potankosti. Ker bil globoko veren, je na pokrajino gledal kot na najlepše Božje delo, zato je njena upodobitev vselej tudi osebna veroizpoved. Salisburyjska katedrala, pogled z vrta škofovske palače (1823) prikazuje srednjeveško katedralo, ki jo zakriva gotski obok dreves. Kaj je močnejše, narava ali delo človeških rok? Nebo je nekako turobno, s čimer je zagotovo želel nakazati probleme, ki jih je Anglikanska cerkev doživljala v teh letih. Chiaroscuro krošenj, oblakov in zgradbe popolnoma zasenči podobo obiskovalca, morda samega škofa (naročnika slike), ki kaže na katedralo, medtem ko se krave brezbrižno pasejo ob potoku. Bog prebiva v cerkvi, ki jo preveva svetloba, toda hkrati poljublja zemljo, podano z debelimi nanosi naravnih barvnih tonov. Žitno polje (1826) prikazuje pastoralno angleško Arkadijo, le da nimfe in satire zamenjajo pastirji in kmetje, v enem samem bežnem trenutku. Kaj natanko počnejo upodobljene figure in s kakšnim namenom ostaja neznanka; obilje narave z zlatimi polji in zgovornimi debli nakazuje mirni ritem časa, v katerega so vpete muhavosti človeškega početja.
Angleški krajinar par excellence se je na svoja velika dela pripravljal s skicami v velikosti končnega izdelka in proces je lahko trajal tudi več let. Te skice v "naravni velikosti" preveva neverjetna svežina, lahko bi jih zlahka zamenjali za impresionistične podobe. Skica za Konja v odskoku (1825) je vsaj tako fascinantna kot bolj "spolirana" dokončana verzija, v kateri je dodal cerkveni zvonik in odstranil drevo na desni. Poteze čopiča so energične, igrive, zato začutimo slikarjev navdih še bolj neposredno.
Tragedija in pozno priznanje
1828 je Maria umrla. Za Constabla je bil to najbolj tragični trenutek njegovega življenja, ob katerem je zapisal: "Obraz sveta se je zame popolnoma spremenil." Potolažil ga ni niti sprejem med polnopravne člane Kraljeve akademije. Pri 52-tih, ko je bil končno dobrodošel v elitnem krogu, kamor je Turnerju uspelo priti že pri 26-tih, javno priznanje ni ublažilo njegovega tihega žalovanja. Če je kdo njegove Travnik pri Salisburyju (1829-30) označil za "revno in zelo zeleno stvarco", ga to ni več prizadelo. Salisburyjska katedrala, pogled z livade (1831) povzema vse, k čemur je stremel po ženini smrti. Mavrica več ne odseva meteoroloških danosti, ampak je njim navkljub znamenje nečesa plemenitega, nečesa, kar nas presega. Constable je ustvaril sublimno krajino. Mavrično vizijo upanja dopolnjujejo jesen kot simbol življenja, nagrobnik kot simbol smrti in goščava, podana kot tapiserija neštetih drobnih potez čopiča. V slogu pesnikov romanticizma je zapisal: »V mislih imam več kot sámo mavrico, v mislih imam orošeno svetlobo, svežino, umikajočo se ploho, in veselje sonca, ki se vrača.« Še poznejši Stonehenge (1835) odseva slikarjevo ranjeno srce: ponosne ruševine kontrastirajo s skrivnostnimi odtenki neba. Človek prej ali slej klone kot prekucnjeni kamni iz pradavnine, toda elementarnost sveta ostaja nespremenjena: umetnik ji lahko le prisluhne in jo poskuša razumeti s svojim ustvarjanjem.
Življenjska zgodba enega največjih angleških slikarjev se je izpela 31. marca 1837. Kot samouk in neuklonljivi umetniški duh se je bojeval za svoja načela. Svoj neizpodbitni talent je razvijal postopoma, dokler ni osvojil popolne izrazne suverenosti. Ni doživel niti zaslužene slave niti srečnega konca, vendar je kljub vsemu verjel v Lepoto. V svoje krajine je vtisnil drobce duše na popolnoma nevsiljiv način, ki gledalca ob estetskem ugodju le lahno opomni, da obstaja resnica tudi onkraj materialnih danosti. Ob hektiki današnjega časa, ko je narava kvečjemu predmet ekologije, površnega občudovanja in športnih dejavnosti, bo spomin na njegov pristop dobrodošla sprememba: narava je predvsem doživetje. Ob obisku največjih londonskih galerij boste na Johna Constabla zagotovo naleteli. Globoko vdihnite in se za trenutek prepustite šumenju njegovih dreves. Ga slišite? To bo dovolj, čeprav se vam bo čez pet minut že mudilo na popoldanski čaj.