Umetnostni zgodovinar Andrej Smrekar je ob razstavi zapisal, da je Marinč kostanjeviški lapidarij oz. tamkajšnji galerijski prostor spremenil v čudežni plašč gorjanskega škrata Krispana. Pod njim pa ponuja sestop v otroštvo, vrsto preprostih igrač, trikov in zamisli. V Marinčevih slikah vseh njegovih obdobij je sicer mogoče slutiti nagnjenje k sinesteziji, povezovanju občutkov v harmonično izkušnjo vseh čutov. V njegovih pogosto čisto abstraktnih kompozicijah in njihovem ritmu pa se gnetejo magmatska vročina, gozdna vlaga in gozdni vonj, žvepleno rumenilo ter celo zvočni učinki barv, ugotavlja Smrekar.
Nekaj podobnega si je, kot piše, prizadeval poustvariti slikar Rihard Jakopič na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko je umetnost iskala poistovetenja z naravo in ko je prenos narave v umetnost ustvarjal tako prepričljive podobe osebnega in skupnega istovetenja.
Marinčeva sinestetičnost, njegov čustveni nagovor in njegovo vabilo k sodelovanju pa so odmev mnogo starejših poganskih učenj, pradavnih obredov in modrosti, ki je skozi vzajemnost vzdrževala ravnotežje sveta, ocenjuje Smrekar.
Marinč je prevzel podobo Krispana, škrata ali vilinskega bitja, ki po izročilu biva v gorjanskih gozdovih, belokranjskih steljnikih in kočevskih gluhih lozah, od koder je sam doma. Biva kot varuh etičnih vrednot, ki ljudem nalagajo, da delujejo v skladu z dobrim in tako ohranjajo kočljivo ravnovesje. Marinč pa ga ohranja z lepoto, je še zapisal Smrekar.
Jože Marinč, ki se je rodil leta 1954 na Dolnji Brigi pri Kočevski Reki, je končal Šolo za oblikovanje v Ljubljani in nato Pedagoško akademijo, leta 1979 pa je diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Študijsko je bival v Parizu in avstrijskem Millstattu.
Ukvarja se s slikarstvom, kiparstvom, grafiko, poslikavo notranjih prostorov in zunanjih objektov. Za njim je vrsta samostojnih in skupinskih razstav. Živi in dela v Kostanjevici na Krki. Je tudi predsednik Društva likovnih umetnikov Dolenjske.