Potujoči muzej obsega več kot 70 ur posnetih zgodb in več kot 2.800 predmetov, vključno z igračami, pismi, fotografijami, dnevniki, humanitarnimi paketi hrane, vsak predmet spremlja besedilo, ki pojasnjuje zgodbo in ozadje razstavljenega predmeta.

Vse se je začelo, ko je 27-letni ekonomist Jasminko Halilović na spletu objavil preprosto vprašanje: "Kaj za vas pomeni otroštvo v vojni?" Želel si je zbrati tudi spomine iz drugih konfliktnih območij in ustvariti univerzalno razstavo kot opozorilo pred možnostjo novih vojn.

Predmeti so povezani s spomini
Leta 2013 je Halilović objavil knjigo Vojno otroštvo, zbirko vojnih spominov ljudi svoje generacije. Na prošnjo, da mu ljudje pošljejo svoje spomine na odraščanju v času bosanskega konflikta, se je odzvalo več kot tisoč ljudi. Ugotovil je, da številni izmed njih hranijo tudi stvari, ki jih spominjajo na tisto obdobje. Številni ohranijo predmete iz časa vojne in s temi povezujejo svoje spomine, prav tako številni čutijo potrebo po deljenju svojih izkušenj, pravi Halilović. Knjiga je bila prevedena v več jezikov in tako se je Halilović povezal tudi z drugimi rojaki v Bosni in na tujem, ki so preživeli vojno destrukcijo med letoma 1992 in 1995.

Zato je bil tudi odziv za razstavo velik. Številni so darovali dragocene osebne predmete iz obdobja vojne v Bosni. Te donacije so za številne imele "katarzičen učinek", meni Halilović. "Nekateri so izbruhnili v jok, a to so bile tiste vrste solze, ki jih pretočiš, ko si nekako prebolel preteklost in si pripravljen začeti znova," dodaja.

Skromni predmeti, ki prinašajo velike zgodbe in pomembne izkušnje
Muzej pravi, da se predstavljeni predmeti lahko na prvi pogled zdijo skromni in nepomembni, a vsak predstavlja otrokovo izkušnjo, zgodbo posameznika, skupaj pa številne zgodbe, ki so zgodbe žalosti, pa tudi ponosa, nostalgije in strasti.

"Takrat smo bili premladi, da bi kar koli vedeli in razumeli politični položaj … Lahko pa delimo resnico o vojni in svoje osebne izkušnje," je povedala leta 1984 rojena Mela, ki je ob baletnih čeveljcih zapisala, da si je želela postati balerina, a je vojna prekinila tudi njene otroške sanje. "Ta muzej je priložnost za nas, otroke med bosansko vojno, da se ponovno spomnimo vojnega časa, a brez kakršne koli nacionalistične osnove ali sovraštva," je povedala.

Z Muzejem vojnega otroštva želi raziskovati, predstavljati in izobraževati. Tudi odločba mesta, da prizorišče, kjer naj bi stal muzej, dodeli fitnesu, ga ni zaustavila. Še vedno išče stalni dom za muzej, saj na potujoči razstavi na različnih prizoriščih vsega zbranega niti ne more razstaviti.
Osebni zapisi
Med razstavljenimi predmeti je tudi barbika danes 27-letne Asmire. "Skrbela sem zanjo, ko je bila prestrašena. Vedno je spala v škatli za čevlje. Barbika ni imela imena. Ko sem se igrala z njo, je prodajala hrano, šivala običajne rane ali zdravila bolne ljudi. Pozneje sem tudi sama postala zdravnica," je zapisala ob svoji igrači Asmira, katere družino so srbske sile iz domačega mesta izgnale pri njenih treh letih, očeta odvedli, sama pa je pristala v begunskem centru v Tuzli, kjer ji je sosed tudi podaril barbiko.

Meliha, rojena 1991, je ob zajčku zapisala: "Izgubila sem brata, moj dom, vse, razen tega modrega zajčka." Maja, rojena 1974: "Ta kos blaga je bil namenjen za mojo maturantsko obleko, ki naj bi jo nosila spomladi 1992. Obleka ni bila nikoli narejena."

"Nismo imeli veliko hrane, a sem vseeno včasih nahranil svojega ptiča z drobtinicami zadnje rezine kruha," je zapisal leta 1990 rojeni Nihad. "Predstavljal sem si robote, ki bi zbirali vodo in les za kurjavo, da nama z očetom ne bi bilo treba tvegati najinih življenj vsak dan," je zapisal leta 1981 rojeni Sanin.

Leta 1986 rojena Lejla je za svojo lutko tako lepo skrbela, da se z njo ni upala niti igrati, da je ne bi poškodovala. "Sčasoma je začela predstavljati nove začetke." Kapa Adidas pa Gorana, letnik 1982, za vedno spominja na dan, ko ga je ranil šrapnel, šest njegovih prijateljev pa je bilo ubitih.