V začetku osemdesetih je Gerhard Richter naslikal 24 platen migetajočih plamenov belih sveč - in prodal ni niti enega. Ko se je eno od teh platen, Candle, lani pojavilo na dražbi pri Christie's, je zbiratelj zanj odštel 16 milijonov dolarjev in pol.

Le redkokdo zna napovedati ali opaziti trenutek, v katere umetnik iz "znanega" in "cenjenega" preraste v kultno ikono v rangu Andyja Warhola ali Pabla Picassa, ampak trenutno se zdi, kot je The Wall Street Journal ocenila Kelly Crow, da je umetniški svet na piedestal sklenil postaviti Gerharda Richterja. V Richterjevi galeriji v New Yorku se sicer lahko postavite na rep čakalnega seznama za katero od njegovih novih del (za vsako je treba odšteti do tri milijone dolarjev), a bo pred vami menda že več ducatov ljubiteljev umetnosti.

Novembra lani je precej odmevala dražba hiše Sotheby's na kateri je londonska zbirateljica Lily Safra 20,8 milijona dolarjev odštela za vijolično Richterjevo platno iz leta 1997 in z zgovornim naslovom Abstraktna slika; to je tudi najvišja cena, kar jo je kdaj na dražbi doseglo kako Richterjevo delo. Seveda obstajajo še živeči umetniki, ki so prodali dražje slike (Jeff Koons je že tak primer), a skupnega izkupička ni presegel nihče.

Roman Abramovič že ima svojega Richterja
Richterjeva "eksplozija" se dogaja na več vzporednih ravneh: dražbene hiše in galerije, ki jim je kanonizacija novih imen v interesu, Richterja vse pogosteje izpostavljajo (še posebej, odkar sta lani umrla Cy Twombly in Lucian Freud). Vse več pa je tudi bogatih zbirateljev in preprodajalcev, ki bi radi izkoristili trenutek in zaslužili s prodajo slik z Richterjevim podpisom; med njimi so tudi mogotci Roman Abramovič, Pierre Chen in Bernard Arnault, galerist Larry Gagosian in drugi.

Raznolik in plodovit umetnik
Richterjevo ustvarjanje lahko zadovolji najrazličnejše okuse: Nemec, podobno kot Picasso, ustvarja v več različnih slogih, od abstraktnega slikarstva do družinskih portretov, z Warholom pa ga druži izjemna storilnost - a spet ne tolikšna, da bi se trg zasičil. V karieri je naslikal že več kot 3 tisoč slik, a jih je več kot 40 odstotkov v stalnih zbirkah raznih muzejev.

Da bodo obiski prepoznali, kakšen zaklad imate na steni ...
Za največjo trofejo trenutno veljajo Richterjeva velika abstraktna platna iz druge polovice osemdesetih, ki vzpostavljajo dialog z opusom kakega Francisa Bacona ali Marka Rothka - umetnika, za katerima je bilo tik pred primežem recesije veliko povpraševanje. Obenem so te slike dovolj prepoznavno "richterjevske", da lastnikom služijo kot dovolj očiten statusni simbol. Z besedami ameriškega preprodajalca Anthonyja Meierja: "Zbiralci hočejo kultna dela večjega formata, ki jih vsak prepozna."

80-letni Richter se je rodil v Dresdnu, a ga je zapustil le nekaj mesecev, preden se je med Vzhodno in Zahodno Nemčijo vzdignil zid (prijatelj ju je z ženo pretihotapil v Düsseldorf; svojih staršev ni videl nikoli več.) Pred tem je seveda odraščal v duhu socialističnega realizma; med njegovimi prvimi naročili je bilo slikanje fresk veselih, vitalnih delavcev. Z "zahodnjaško" umetnostjo je prvič prišel v stik na Documenti v Kasslu; po tistem je prijateljem menda priznal, da mora zdaj, ko je videl pokapljana platna Jacksona Pollocka, na novo razmisliti o vsem, kar ve o umetnosti.

"Tabu" tematika družinskih portretov
Svojo, zdaj že šestdeset let dolgo kariero je posvetil preizpraševanju uveljavljenih slikarskih žanrov, denimo tihožitja. Najbolj prepoznavni pa so verjetno njegovi družinski portreti, ki spominjajo na stare, zamazane izrezke iz časopisov (slike na neki način preizprašujejo vlogo njegove lastne družine in cele Nemčije v drugi svetovni vojni, obenem pa tematizirajo umetnikovo domotožje. Med temi slikami sta tudi Teta Marianne, ki je bila psihično bolna in so jo nacisti internirali, ter Stric Rudi, ki je bil nacistični vojak in je padel v boju. (To so bile teme, ki so med ameriškimi zbiralci umetnosti, norimi na Warhola in Jasperja Johnsa, v šestdesetih še veljale za tabu. Pravzaprav je bila "nedotakljiva" kar vsa nemška umetnost: "Richterje sem za manj kot tisoč dolarjev prodajal svojemu zdravniku, sosedom, bratu, vsem, ki mi jih je uspelo pregovoriti," se za Wall Street journal, denimo, spominja Rudolf Zwirner, eden od prvih preprodajalcev umetnikovih del.)

In plaz se sproži ...
Richterjeva ustvarjalnost je šla skozi vrsto različnih obdobij, a se tudi pozneje ni prodajala tako dobro kot dela nekaterih njegovih sonarodnjakov, denimo Anselma Kieferja ali Georga Baselitza. Sredi osemdesetih se je lotil pisanih, slojevitih abstraktnih slik, za katera je bilo več zanimanja. Do tistega velikega preobrata je prišlo šele leta 1995, ko je newyorška MoMA tri milijone dolarjev plačala za serijo slik z naslovom Oct. 18, 1977, ki je nastala kot umetnikov odziv na sojenje in brutalno usmrtitev skupine mladih nemških anarhistov in teroristov. Naslednje leto je bil Richter že na naslovnici Sothebyjevega kataloga, nemški zbiralci pa so začeli dobivati klice in pisma s poizvedbami, ali ne bi nemara kake svoje slike prodali.

V živo ga lahko vidite v Berlinu
Na "turneji" po evropskih prestolnicah je te dni tudi obsežna retrospektiva, Gerhard Richter: Panorama, ki se je nedavno iz galerije Tate Modern preselila v berlinsko Neue Nationalgalerie, kjer bo na ogled do 13. maja (od junija dalje pa jo lahko ujamete v pariškem Centru Pompidou).

Prezgodaj za dokončne ocene?
Treba pa se je seveda zavedati, da tudi na področju sodobne umetnosti vladajo trendi in modne muhe in da se ne da z gotovostjo napovedati, ali bo Richterju cena na dolgi rok še naprej rasla ali pa bo nemara strmoglavila. V osemdesetih je bil, denimo, neznansko iskan umetnik Frank Stella; za njegove geometrijske kompozicije zdaj sploh ni več zanimanja. Tudi Mark Rothko, ki je leta 2007 na dražbi dosegel 72,8 milijona za eno sliko, v zadnjih letih ne gre v promet za niti pol toliko; številni svetovalci zato svojim premožnim strankam priporočajo, naj z nakupom svojega Richterja počakajo, dokler se cene malo ne izravnajo.

Še Richter sam menda meni, da so cene, ki jih trenutno dosega njegova umetnost, "absurdne" - a dolgoletnim zbirateljem se investicije krepko obrestujejo. Ko je Thomasu Olbrichtu, ki je v Berlinu postavljal muzej za svojo obsežno zbirko, pred nekaj leti zmanjkalo denarja, je za 14 milijonov prodal eno izmed Richterjevi abstraktnih platen. Muzej Me Collectors Room v berlinski četrti Mitte zdaj stoji (Olbricht pa pravi, da mu je še zdaj žal, da je moral sliko prodati. "Vredna bi bila že vsaj 20 milijonov.")