Galerija Hayward obljublja, da bo v zameno za osem funtov, kolikor računa za ogled razstave Invisible: Art of the Unseen 1957 - 2012, obiskovalcem predstavila umetnost, ki "podžiga domišljijo", ne pa samo postavlja na ogled eksponate. Zajeti so skušali tako še neuveljavljena kot že antologijska imena, od Jeppeja Heina z Nevidnim labirintom pa do Yvesa Kleina in njegovih utopičnih načrtov za "arhitekturo zraka" in inštalacije Energy Field (AM 130 KHz) Roberta Barryja iz leta 1968, ki spodbuja k večjemu zavedanju samega prostora razstavljanja, in tako dalje. "Nepričakovano globoko ... Ta razstava je resno genialna šala," je o postavitvi navdušeno zapisal Guardianov recenzent Jonathan Jones.

Kot najbrž lahko sklepate, Art of The Unseen ne ponuša paše za oči, ampak več belih platen, praznih prostorov in golih podstavkov. Direktor galerije Ralph Rugoff bi tako rad izpostavil "neopazno tradicijo", ki bi se jo v zgodovini umetnosti dalo zasledovati vsaj sedem desetletij nazaj.

Zgodovina nevidnega kiparstva
In resnično se da tudi pri nevidni umetnosti zasledovati nekakšen slogovni razvoj. Andy Warhol - ki je že v šestdesetih ustvarjal pornografske slike, ki se jih je dalo videti samo pod ultravijolično svetlobo - je, denimo, sredi osemdesetih v nekem newyorškem nočnem klubu postavil neviden kip, ki je bil pravzaprav samo etiketa: "Andy Warhol, ZDA / Nevidni kip / mešana tehnika, 1985." Ob odprtju je nekaj časa stal poleg svoje stvaritve in nato odkorakal proč.

Leta 1992 je šel Tom Friedman še korak dalje: ustvaril je neviden kip in mu nato dodal še nevidno prežečo nevarnost. Spet se je dalo videti samo prazen podstavek, nad njim pa tokrat še "krožen ritualni prostor", ki ga je zaklela poklicna čarovnica. Tako Warholov kot Friedmanov eksponat sta trenutno na (ne)ogled v Londonu.

Drugi razstavni predmmeti zasedajo različna mesta na lestvici nevidnosti: projekt Claesa Oldenburga iz leta 1965, Predlog za podzemni spomenik in grobnico predsednika Johna F. Kennedyja (Proposed Underground Memorial and Tomb for President John F. Kennedy) bi bil kar konkretno viden, če bi ga kdaj realizirali, a ga pač niso. (Oldenburg si je zamislil votel bronast kip v velikosti Kipa svobode, ki bi bil v zemljo pokopan z glavo navzdol, iz nje pa bi štrlela le odprtina "v velikosti žogice za golf". Obiskovalci bi v notranjost videli le, če bi se ulegli na trebuh in pritisnili oko k "vhodu".)

Umetnost delanja ničesar
Na drugi strani spektra je tajvanski umetnik performansa Tehčing Hsieh, ki je umetnost ustvarjanja ničesar izpilil do popolnosti. Njegov predzadnji projekt je bil, denimo, peti v vrsti enoletnih performansov, No Art Piece (1985-86), v okviru katerega umetnik celo leto ni videl, slišal, ustvaril ali rekel ničesar v kakršni koli zvezi z umetnostjo. To je še nadgradil s projektom Tehching Hsieh 1986-1999 (Trinajstletni načrt), v okviru katerega sicer je ustvarjal, a na skrivaj in brez oznanjanja javnosti, s čim se ukvarja.

V proučevanje in razmislek se ponujajo še: 1000 Hours of Staring, prazen list papirja, v katerega je Tom Friedman sistematični in redno strmel v razponu petih let, in navodila Yoko Ono, ki obiskovalcem po korakih postreže napotke, kako naj si umetnino sami pričarajo pred oči. Nevidni labirint Jeppeja Heineja je prazna soba, v kateri se obiskovalci orientirajo s pomočjo slušalk, ki jih vključijo infrardeči žarki. Slušalke namreč zavibrirajo, ko se zaletiš v katerega od nevidnih zidov labirinta.

Z umetnostjo nevidnega slikarstva se dandanes ukvarja, denimo, Švicar Bruno Jacob. Svoje "nevidne slike" ustvarja na različne načine: na papir ali platno namesto s pigmentom slika z vodo, spet drugič pa platno "izpostavi" prisotnosti živali ali osebe, da bi tako ujel eterično plat njihovega obstoja.

Kako torej "tehtati" vrednost umetnosti?
Razstava se ozira vse do slavnega Francoza, Yvesa Kleina, ki je leta 1958 v Parizu razstavil prazno galerijo,v kateri so bile vse površine pobarvane z belo, in trdil, da jo je natrpal z neoprijemljivim "modrim občutjem" in da je v prostoru "tako močna magnetna sila, da nekateri vanj ne morejo vstopiti - kot da bi jim to preprečeval neviden zid".

Naknadno je zbiralcem "območja nematerialnega slikovnega občutja" prodajal v zameno za zlato; del zaslužka je nato zmetal v reko Seno. (Sporočilo, da umetnostni svet trguje z neizmerjivimi dobrinami, je najbrž na dlani.)