Danes jim pravimo Fajumski portreti, po območju v Egiptu, kjer so jih našli največ, in so pomembna postaja v zgodovini razvoja portretnega slikarstva. Vendar skupina portretnih plošč, izdelanih v tehniki enkavstike in - večinoma manj kakovostni - v temperi, ni pomembna le zaradi svoje likovne vrednosti, ampak ponuja zanimiv vpogled v to, kakšni so bili videti ljudje tistega časa oziroma, bolje, kako so videli sami sebe. Tega se dobro zavedajo tudi v knjižnici Johna Rylandsa v Manchestru, kjer so portrete izjemoma razstavili na postavitvi Obrazi in glasovi.
Portreti, na katerih preseneča izrazita individualizacija obrazov, so naslikani na ploščah, s katerimi so prekrili glave mumificiranih pokojnikov. Campbella Pricea, kuratorja v muzeju v Manchestru, kjer hranijo omenjeno skupino Fajumskih portretov, navdušuje modernost izrazov na obrazih portretirancev. Moda se je tedaj spreminjala skoraj tako naglo kot danes, zato si strokovnjaki pri datiranju pomagajo tudi z naslikanimi uhani, ogrlicami, pričeskami in oblačili, če so ta na doprsnem izrezu vidna.
Dežela, kjer so se srečale vse kulture
Egipt je bil tedaj del rimskega imperija in pravi talilni lonec različnih kultur, kar dajo slutiti tudi portretiranci z značilnimi grškimi in rimskimi potezami. Portreti v trenutku pritegnejo pozornost gledalca - učinek, ki ga tradicionalne egipčanske mumije oziroma maske, s katerimi so pokrite, nimajo. Prav v tem vidi Price tudi učinek, ki ga imajo Fajumski portreti na ljudi. Vzpostavijo vizualni stik med nami in pokojnim, ki je položen v sarkofag. Poudarjene oči gledajo s posebno milino. Portreti se naslanjajo še na pozno helenistično tradicijo in predstavljajo most do starokrščanskega portreta, ki je poteze poenostavil. Njihova dediščina se nadaljuje v katakombnem slikarstvu, vplivala je na koptsko slikarstvo, od tu pa na umetnost ikon in značilne bizantinske umetnosti.
Roberta Mazza z Univerze v Manchestru, ki je sodelovala pri postavitvi razstave, pravi, da ta ponuja redek vpogled v življenja ljudi v ključnem delu egipčanske zgodovine, ko je bil Egipt del sredozemskega sveta, ki mu je vladal rimski imperij. Ohranjenih je kakšnih 900 fajumskih portretov (izraz fajumski se bolj nanaša na slogovne kot geografske značilnosti), ki so bili naslikani nekje od poznega 1. stoletja pr. n. št. do sredine 3. stoletja, čeprav ni povsem jasno, kdaj se je ustvarjanje teh plošč končalo.
Kako so se portreti znašli v Manchestru?
Izkopavanja egiptologa Williama Flindersa Petrieja (skupino razstavljenih portretov je odkril na dveh odpravah - leta 1888 in 1911) je omogočil bogat trgovec z bombažem Jesse Haworth, ki jih je kot del svoje dediščine podaril muzeju manchestrske univerze. V Manchestru hranijo tudi pisne vire tistega časa. Ustanoviteljica knjižnice Johna Rylandsa Enriqueta Rylands si je prizadevala za njihovo pridobitev vse do svoje smrti leta 1908, potem pa so papirusne zvitke zbirali njeni nasledniki.
Pisni viri, ki odkrivajo drugačno zgodovino
Tudi del te pisne zbirke so razstavili. V njem so grški fragmenti apokrifnega evangelija, domnevno Marije Magdalene, pa tudi dokumenti iz vsakodnevnega življenja, kot so poročne pogodbe in popisi prebivalstva. Kate Cooper, še ena izmed avtoric razstave, pravi, da kažejo pisni viri pozabljen del zgodovine. Marijin evangelij po njenem mnenju podpira argument, da bi morali biti ženskam dostopni vodilni položaji v Cerkvi, kar se je srednjeveška Cerkev potrudila zatreti. Razstava bo na ogled do novembra, potem pa bodo portrete razstavili v temu namenjenem razstavnem prostoru v novi muzejski zbirki Galerije starega sveta, ki jo odpirajo oktobra.
Spodaj si oglejte nekaj primerov t. i. Fajumskih portretov, ki jih hranijo v različnih zbirkah po svetu.