Fahrelnissa Zeid je bila v 40. letih preteklega stoletja predstavnica turške avantgarde, v 50. letih pa pariške šole. V svojih delih je združevala islamske, bizantinske in arabske vplive z abstrakcijo, s katero se je srečala v Evropi.

V 20. letih preteklega stoletja je postala ena prvih študentk na akademiji lepih umetnosti v Carigradu; v mednarodnem prostoru se je kot umetnica uveljavila v 50. letih, ko je živela med Londonom in Parizom, povzemajo v galeriji Tate Modern.

Poleg ustvarjanja na slikarskem platnu se je lotila tudi eksperimentiranja s kostmi perutnine, ki jih je najprej pobarvala, nato pa odela v poliestrsko smolo, kar je spominjalo na obarvana steklena okna. V poznem obdobju se je presenetljivo vrnila k figurativnemu slikarstvu in začela ustvarjati stilizirane portrete.

Sama je nekoč izjavila, da ne verjame, da obstaja velika razlika med portretom in abstraktnim delom. "Ustvariš lahko sto portretov, pa bo vsak drugačen od prejšnjega, saj ne gre za fotografijo, pač pa za dušo".

Večna "avtsajderica"
Po besedah Suhe Shoman, študentke Fahrelnisse Zeid, je bila ta ena tistih umetnic, ki so bile v zgodovini spregledane zaradi svojega spola in rodu: ni bila Francozinja in bila je muslimanka.

Njeno življenje ni bilo nič manj pisano in živahno kot njeno delo; rodila se je v aristokratsko liberalno družino, ki pa je razpadla, ko je imela deklica 13 let (njen starejši brat je bil obsojen za umor njihovega očeta). Poročila se je v iraško kraljevo družino - naslov princese je dobila po drugem možu, princu Zeidu bin Huseinu. Njen sin je princ Raad bin Zeid, vnuk pa visoki komisar ZN-a za človekove pravice, princ Zeid Raad Al Husein.

V času življenja so se ji z velikimi razstavami poklonili v Parizu, New Yorku in Londonu. V sedemdesetih je živela v Amanu, kjer je ustanovila likovno šolo, ki je temeljito spremenila percepcijo moderne umetnosti v Jordaniji. Umrla je leta 1991 in po smrti utonila v pozabo pri večjih umetniških institucijah po Evropi.

Oktobra 2012 je dražbena hiša Bonhams na dražbi ponudila nekaj del Fahrelnisse Zeid, za katere je iztržila več kot dva milijona funtov.

Odslej zastopana v britanski stalni zbirki
Vsa dela za razstavo si je galerija Tate Modern izposodila iz tujine, eno pa so tudi odkupili, da "bo odslej avtorica lahko del naše zgodbe", kot se je izrazila direktorica Frances Morris. Morrisova se namreč trudi, da bi galerija postala kraj, ki promovira umetnike, še posebej ženske, ki jih umetniški svet večinoma zanemarja; največ pozornosti stroke so še vedno deležni moški umetniki iz Evrope.