Po slikarkah, kiparkah, grafičarkah, fotografinjah in ilustratorkah – se tokrat predstavljajo še keramičarke. Ciklus "ženske umetnosti" je predstavila kustodinja Monika Ivančič Fajfar.

"Keramika je v slovenski likovni umetnosti, vsaj kar zadeva razstavno dejavnost, po krivici prezrta umetniška zvrst. Morda so razlogi v razširjenosti uporabne keramike in s tem povezanim predsodkom, da sodi keramika v domeno obrtnikov, ne pa likovnih umetnikov … Morda pa je ovira za umestitev keramike v polje 'visoke umetnosti' njena izvzetost iz programov likovnih kolonij," o tej vrzeli v slovenski umetniški srenji razmišlja kustodinja Monika Ivančič Fajfar.

S šesto iz ciklusa razstav Umetnost je ženskega spola torej Fajfarjeva skuša pokazati, da je medij keramike enakovreden in polnokrven nosilec umetniškega sporočila. "Keramika stoji pravzaprav prav na začetku razvoja umetnosti in v vseh tisočletjih svojega ustvarjalnega obstoja ni izgubila svoje izrazne moči. Še več – pridobila je zrelost, s katero se samozavestno in velikodušno povezuje z vsemi tradicionalnimi in sodobnimi mediji, pri tem pa je ohranila svojo edinstveno sporočilno in likovno izrazno moč," je prepričana Monika Ivančič Fajfar.

Razstave z ženstvenim principom v umetnosti je Fajfarjeva začela postavljati pred petimi leti. Leta 2008 je bila v Galeriji Rika Debenjaka v Kanalu prva v nizu razstav ženskih ustvarjalk – to so bile slikarke. Zatem se je vsako leto predstavila druga zvrst – kiparke v letu 2009, ustvarjalke grafik leta 2010, fotografinje leto zatem in lani še ilustratorke. Ciklus letos torej končujejo keramičarke.

Pet slogovno različnih keramičark
Za sklep ciklusa Umetnost je ženskega spola je Monika Ivančič Fajfar izbrala pet ustvarjalk v keramiki: Barbaro Jurkovšek, Bojano Križanec, Hano Karim, Niko Stupica in Lučko Šićarov. Njihova dela so slogovno, vsebinsko in tehnološko izjemno različna.

Barbara Jurkovšek je slikarka, vendar svobodno posega tudi po drugih medijih. Njen projekt z naslovom Albino United je enakovreden spoj slikarstva, kiparstva in keramike. Avtorica išče vezi med umetnostjo in znanostjo. Njen opus zaznamujejo močni vsebinski vplivi naravoslovja in specialnih ved, kot so biologija, evolucija in taksidermija – veda o prepariranju živali. Razstavljena serija reliefnih skulptur prikazuje fantazijske, "genetsko" deformirane in hibridne živali, ki posnemajo nagačene glave trofej. "Forme so prefinjeno oblikovane in spominjajo na umetelne slaščičarske izdelke, zato gledalca toliko bolj presenetijo krvavi pogledi steklenih oči ali rogovje v obliki otroških ročic. Avtorica izkoristi šokantni kontrast, da poudari instinktivni človekov odpor do vsega drugačnega. Barbara Jurkovšek nastavlja ogledalo človeku, ki se sicer postavlja nad naravo, a vendar marsikje ne dosega norm naravnih zakonov," je zapisala Fajfarjeva in ciklus Jurkovškove naslovila Pogledi nesmrtnosti.

Bojana Križanec se predstavlja s ciklusom Črno-beli svet. Njene črno-bele, likovno in vsebinsko dvopomenske geometrijske forme, sestavljajo ploskve iz valjane gline. Njihovo strogost mehčajo naključne organske razpoke, ki so posledica žganja v tehniki raku. "Geometrijske telesnine so v sozvočju s črtno poslikanimi površinami. Črte so ponekod uporabljene izključno grafično, drugje pa jih moremo prepoznavati kot ulice na zemljevidih mest, tlorisne zasnove stavb ali rastlinske motive. Dinamična izmenjava konveksnih, konkavnih in ravnih linij ter oblik v kombinaciji s črno-belo poslikavo daje poudarjene optične učinke. Avtorica s svojimi deli nakazuje črno-bel odnos do sveta v metaforičnem smislu. Lepota ima na svojem drugem koncu grešnost, ljubezni in erotiki je nasproti postavljena nečistost, hinavščina ali pornografija, moč in oblast hodita z roko v roki s pohlepom in vojno," sporočilo Križančeve povzema Monika Ivančič Fajfar.

Hana Karim, ki se je kljub svoji mladosti v slovenskem prostoru že dobro uveljavila kot uspešna oblikovalka nakita, se tokrat loteva raziskovanja meje uporabnosti. Forme prstanov, brošk in ogrlic so oblikovane kot male skulpture in so pogosto grobe, toge in pretirano velike. "Čeprav se zdi, da Hana Karim preizkuša skrajne dimenzije telesnega okrasja, pa gre bolj za preizkušanje skrajnih meja telesa. Okras, ki je na meji nosljivega, si podredi telo, ga omeji v gibanju in ga utesni v prostoru. Gre za obrat običajnih vlog – nakit ni več okras telesa, temveč je telo podstavek nakitu, ki se po dimenziji približa skulpturi. Nakit Hane Karim ima torej - bolj kot uporabno vrednost - v ospredju likovni in simbolni pomen. Kosi njenega nakita niso zgolj lepotilni in dekorativni dodatki, temveč delujejo kot magični amuleti, simboli moči in masivni ščiti - so torej nekakšna bojna oprema za ženske," je zapisala kustodinja, ki je ciklus Karimove naslovila Spoj nakita s telesom.

Nika Stupica se s ciklusom Krhke prosojnosti predstavlja v porcelanu. "Ta s svojo tanko, prosojno belino izžareva krhkost, nežnost in eteričnost. Svetloba, ki preseva skozi stene porcelanskih form, de-materializira trdno snov in jo plemeniti s poduhovljeno čutnostjo. Odnos med snovno pri-ozemljenostjo in zračnostjo svetlobe Nika Stupica nadgrajuje s tem, da uporabne oblike, kot so krožniki in skodelice, preobraža v (neuporabne) izrazne forme. Cvetne čaše in čaše za pitje – avtorica se poigra z besedno in oblikovno podobnostjo – so forme, ki so na pol poti med naturalističnimi upodobitvami cvetlic in uporabnimi kozarci. Korak dlje pri iskanju stika med uporabnostjo resničnega sveta in neuporabnostjo umetnosti pa umetnica naredi pri oblikovanju tihožitij. To so krožniki okroglih, ovalnih in pravokotnih oblik, na katere so položene rastlinske forme. Porcelanasti ovoji drobnih vejic, listov in plodov, ki so med postopkom žganja zgoreli, so kot sledovi časa, spomini na preteklo življenje ali odtisi preteklosti." Tako je Monika Ivanič Fajfar ubesedila Stupičino umetnost.

Lučka Šićarov pa v keramiki združuje Resno s humorjem. Avtorica namreč v svoje delo vnaša tisto, kar bolj poznamo iz karikature, satire in humorne ilustracije – to so elementi preobrata, presenečenja in pretiravanja. "Za oblikovanje čipkastega perila, ženskih ročnih torbic, korzetov, šmink ali klobukov se zdi žgana glina neustrezen, pretrd material. Pisano engobirane ali glazirane izdelke avtorica sproščeno kombinira z raznovrstnimi materiali in najdenimi predmeti, kot so žica, tkanine, spominske medalje, fotografije, tulci nabojev ali star polomljen nakit. Uporabni predmeti, ujeti v nepravi material, postanejo neuporabni in lažni. Avtorica, filozofinja po izobrazbi, tako odpira filozofska vprašanja o razmerjih med videzom in resnico, med tistim, kar je zunaj, in tistim, kar je znotraj," razmišlja kustodinja kanalske razstave. In še zanimivost: keramične korzete – zaradi njihove oblike jih lahko zamenjamo za ženski torzo – dopolnjujejo ogledala, ki v svoj odsev ulovijo obraze obiskovalcev. Gledalec tako lahko "pomeri" različne zgodbe skulptur ter se poistoveti z ženskimi strastmi in njihovimi bolečinami.