Château de Versailles, kot mu pravijo Francozi, bo od jutri dalje v svojih prostorih gostil razstavo 53 del ameriškega "kralja kiča". Prva razstava moderne umetnosti, kar jih je kdaj videla notranjost dvora Ludvika XIV., si je že vnaprej prislužila oznako "svetoskrunstva".
Prvi so bili desničarji, ki so ministru za kulturo vneto pošiljali pisma s protesti proti "razvrednotenju" tega "svetega" kraja. Časnik Libération jih je sicer "odpisal" kot "katoliške monarhiste", a kmalu je izbruhnila nova afera: mediji so se začeli spraševati, ali ne bo cela razstava le premeten trik, s katerim bo predvsem en milijarder zaslužil še več denarja.

François Pinault - njegov poslovni imperij obsega tudi hiši Gucci in Christie's - je eden najpomembnejših zasebnih zbirateljev umetnosti na svetu - in obenem tudi eden izmed glavnih mecenov pričujoče razstave. Zanjo je posodil kar 17 od razstavljenih 53 umetnin, med drugim tudi ogromno "vrtno" inštalacijo Split Rocker. Časopis Le Monde zato opozarja na morebiten "konflikt interesov": zaradi razstave bo vrednost Koonsovih del vrtoglavo narasla, kar bo za njihove lastnike seveda izvrstna novica.

"Agent provocateur"
Upravnik Versaillesa Jean-Jacques Aillagon (nekdanji minister za kulturo in - naključje? - bivši direktor Pinaultove umetniške fundacije v Benetkah) zagovarja stališče, da je dvorec "živ" spomenik in kot tak čudovito ozadje za moderno umetnost: "Tako Koons kot Versailles sta prepoznavna po vsem svetu." Poudarja, da pri ideji za razstavo nikakor ni šlo za načrt, kako zaslužiti (še) več denarja, saj "so dela Jeffa Koonsa vrtoglave cene dosegala še preden smo jih postavili v Versailles." Koons je za Le Figaro izjavil, da noče biti "agent provocateur", ampak želi samo "ustvariti distrakcijo".

Brisanje prahu s Pariza
Pariz se je moral v preteklosti otepati javne podobe, da je "zatohlo, muzejsko mesto" in dokazovati, da lahko živemu utripu urbane umetnosti sledi prav toliko kot London, Berlin ali New York. Francozi so morali prevetriti marsikateri "škandal" - omenimo naj le fresko Marca Chagalla v Opéri Garnier ali pa slovito stekleno piramido pred Louvrom, dva svoj čas zelo kontroverzna projekta, ki danes veljata za zadetek v črno. Trenutno smo priča "modi" križanja tradicionalnih muzejev s sodobno umetnostjo. Louvre, ki ima zdaj prav kuratorja za moderno umetnost, je na primer dela Belgijca Jana Fabra postavil ob bok starim mojstrom, kakršen je Rubens.

Umetnost, "zapakirana" za množično uporabo
Jeff Koons je na sodobni umetniški sceni "izbruhnil" v osemdesetih. Njegova umetnost navdih črpa iz sveta okrog sebe, iz ameriške kulture in potrošniške družbe; "prilastil" si je že vse od "jumbo" plakatov do sesalcev, stripovskih junakov in plastičnih igrač. Gotovo veliko dolguje "readymade" umetnosti Marcela Duchampa, ki je izrazito neumetniške predmete (spomnimo se samo na slavni pisoar) postavljal v estetski kontekst, in Andyju Warholu.

Koons je od nekdaj poudarjal, da bi rad s svojo umetnostjo nagovoril čim širše občinstvo; raziskuje novodobne obsesije s spolnostjo in poželenjem, raso in spolom ter zvezdništvom in mediji; tako raziskuje vloge moči, materializma, družbenih razredov in potrošništva v sodobnem življenju.

Ana Jurc