Kiparko, kot je zapisala umetnostna zgodovinarka Tatjana Pregl Kobe, zanima tako notranji prostor kipa kot prostor, ki ga ta zaseda s svojimi konstruiranimi oblikami. Delo Čadeževe sodi v sam vrh slovenskega kiparstva. Razstavo del ene najbolj doslednih predstavnic slovenskega neokonstruktivizma bodo odprli danes ob 19.00 in bo na ogled do 15. novembra.
Ustvarjanje Dragice Čadež povezuje več oblikovno in vsebinsko zaokroženih ciklov. Vse od njegovega začetka se je osredotočala na konstruktivistične prvine, njen navdih pa je bila vedno tudi narava, nadaljuje kritičarka.
Beton, material, s katerim se je sprva izražala, je kiparki omogočal filozofsko navezavo na sodobna gibanja takratne evropske kiparske ustvarjalnosti, vendar jo je že zgodaj pritegnil les kot najbolj toplo, živo in sporočilno značilno kiparsko gradivo. Obdeluje ga že več desetletij, ga patinira, žge in barva, s postavitvami v zaprte razstavne prostore ali pa v odprte vrtove pa mu je ostala zvesta v vseh obdobjih svojega ustvarjanja.
Njene vsebinsko zaokrožene cikle spremlja pripovedna simbolika - od cikla gotsko ekspresivnih figur vrtnih palčkov do mistično stiliziranih figur cikla Prehajanje. Ob njenem razmišljanju o smrti in prehajanju so vse bolj prisotni dramatičnost, napetost, stiska, spomin, želja in hrepenenje po begu ali izhodu, piše Pregl Kobetova.
Dragica Čadež se je leta 1940 rodila v Ljubljani, odraščala pa v Mariboru. Leta 1963 je iz kiparstva je diplomirala na ljubljanski Akademiji za upodabljajočo umetnost, kjer je dve leti kasneje zaključila še podiplomski študij. Ljubezen do kiparjenja je od vsega začetka prepletala s pedagoškim delom in poučevala na več mariborskih in ljubljanskih izobraževalnih ustanovah. Leta 1982 je dobila naslov docentke kiparstva, upokojila pa se je leta 2004. Svoje delo je predstavljala na več domačih in tujih razstavah, leta 2003 pa je prejela Žagarjevo nagrado za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju.