Kitajski umetnik, ki je na lastni koži doživel tako državljansko vojno kot kulturno revolucijo ter se v osemdesetih dokončno preselil v New York, v svoji umetnosti duhovito spaja protislovja teh dveh "diametralno nasprotnih" civilizacij in podobo vsenavzočega Maa svoje mladosti ironično transplantira v zahodnjaški kontekst. V mislih imamo njegovo verjetno najbolj znano stvaritev, podobo pločevinke Quaker Oats, simbol vseameriške klenosti, ki jo je le za las spremenil tako, da z loga kar naenkrat strmi Mao Cetung. "Presenetljiva podobnost med komunističnim vodjem in puritanskim kmetom ironično pomeša propagando, vero in ideologijo z oglaševalskim kičem ter kultom osebnosti. Ko začneš pozorno gledati, je Mao, podobno kot Elvis ali Jezus, povsod," so o Long Live Chairman Mao iz leta 1989 zapisali v galeriji Saatchi. "Ljubil sem Maa," sam pravi na to temo. "Potem sem bil nad Maom zelo, zelo razočaran." Opozarja, da tujci težko razumemo, kako globoko so razočaranje o "izgubi" Maa občutili intelektualci, ki so odraščali v letih po vojni, ko se je kulturna revolucija na obzorju izrisovala kot simbol upanja v lepšo prihodnost.

V domovini Žang seveda ni najbolj priljubljen: zadnjič je "počilo" pred dvema letoma, ko je skušal v Peking za razstavo na sedežu nemškega veleposlaništva prinesti svojo sliko Ptičjega gnezda v kubističnem slogu. (Ker ga je navdihnila vest o tibetanskih izgnancih, ki demonstrirajo ob progi olimpijske štafete, so se na platno prikradle besede "Tibet", "En svet, ene sanje" in "človekove pravice"). Uradno je cenzorje, ki sliki niso dovolili na Kitajsko, zmotilo seveda nekaj čisto drugega: barve naj bi bile "preveč puste", stadion pa naj bi si bil premalo podoben.

Strupeno seme potrošništva
Žangova strategija provokacije s pomočjo sopostavljanja kontrastnih elementov je rdeča nit njegove 30-letne kariere. Po "dekonstrukciji" Cetunga je začel delati McDonaldsovim podobne embalaže za hamburgerje in kokakolo iz brona in porcelana, podobnega tistemu iz dinastije Ming. Bil je eden prvih v vrsti kitajskih umetnikov, ki so opozarjali na kitajsko ljubezen do potrošništva: "Če več kot milijardo ljudi zanimajo predvsem denar in materialne dobrine, je to velika težava," ga v svoji reportaži citira revija Foreign Policy.

Moneteve lilije po kitajsko
Nato je prišel nov preobrat: klasične upodobitve kitajske pokrajine in narave je začel slikati v slogu Van Gogha, Moneta, Maneta, Picassa in Cezanna ter tako ustvarjal kitajske "različice" vsega, od Zvezdnate noči do Vodnih lilij. "Najprej so te slike sovražili tako vzhodnjaški kot zahodnjaški kritiki, zdaj pa imam za podobna dela toliko naročil, da jih ne morem dohajati. Pokazati hočem, da je mogoče različne civilizacije združiti."

Okrog leta 2008 se je Žang vrnil k bolj politično obarvani umetnosti, kar je bil povod za najbolj kontroverzno serijo po zloglasnih portretih Maa. Serija dvanajstih platen z naslovom Šan Šui (Gora, voda) načenja eno od najbolj zanemarjanih težav sodobne Kitajske: onesnaževanje okolja. Žang, ki se je bil kot otrok zaradi političnih nemirov prisiljen veliko seliti, se spomni, da je kot majhen lahko plaval v reki Jangce. "Zdaj je prenevarna, da bi vanjo sploh pomolil roko. Taka je zdaj resničnost: črne reke in nobenih rib."

Strupene, a še vedno čudovite
Da bi lažje podal dramatično transformacijo pokrajine svojega otroštva, se je za navdih obrnil k slavnim slikam Maja Juana iz 12. stoletja. Njegove eterične upodobitve rek, slapov in gora so še danes sinonim za klasično upodobitev kitajske narave. Žang se jim je približal z uporabo podobnega sloga, v katerega je vnesel subtilne spremembe: v rekah so zdaj vidne posledice industrijskega onesnaževanja, pa naj bo to kemično zelen sij ali penjenje kemikalij.

"Pri vsem skupaj je zanimivo to, da je voda še zmeraj čudovita - zelo umazana in onesnažena, a še vedno lepa. Pri tem se spomnim na Turnerjeve slike reke Thames, ki so nastale med industrijsko revolucijo. Tista meglica nad vodo je verjetno smog, a je kljub temu lepa. Gre za nekakšno strupeno lepoto, onesnaženost ni tako očitna, kot če bi v vodi plavale pločevinke, a je zato v zrak in vodo vpita toliko globlje."

V nadaljevanju si oglejte nekaj sopostavitev klasičnih slik iz 12. stoletja, ki jih je Žang uporabil za navdih (na levi), in njegovih 'reinterpretacij' istih motivov (na desni). (Vir: Foreign Policy)