Na dražbi v Londonu so original Kitajskega dekleta, za katerega je Tretčikov, ki je umrl leta 2006, trdil, da je v svoji karieri prodal pol milijona ponatisov velikega formata, prodali za 982.050 funtov (približno 1.138.872 evrov). Portret dekleta s prepoznavno modro-zelenim odtenkom ustnic in krvavo rdečimi ustnicami iz leta 1951 bodo pri dražbeni hiši Bonhams prodajali v sklopu dražbe južnoafriške umetnosti; Tretčikov je namreč vse življenje ustvarjal in živel v Južnoafriški republiki - še več, v Rusiji ni zanj v času njegovega življenja slišal skoraj nihče. V privzeti domovini je, nasprotno, užival sloves manjše zvezde in se okrog prevažal v rožnatem cadillacu. Čeprav umetniški srenji zaradi svojega življenjskega sloga ("Raje se okrog prevažam v cadillacu kot na kolesu") ni bil pretirano pri srcu, je sam sebe opisoval kot "boemsko srce".

Umetnikov ugled je zrasel predvsem postumno, tudi po zaslugi prve velike retrospektive njegovih del, ki so jo v JAR-u pripravili leta 2011. Trenutno najvišja cena, ki jo je kdo plačal za njegovo delo, je bila dobrih 395 tisoč evrov (za Portret Lenke (Rdeč suknjič)). Verjetno je precej varno napovedati, da bo Kitajsko dekle prineslo večji izkupiček kot portret umetnikove ljubice iz Singapurja; optimistične ocene se gibljejo okrog pol milijona funtov (nekaj manj kot 600 tisoč evrov).

Dve tatvini, a ukradli je niso
Tokrat je prvič, da se je original Kitajskega dekleta pojavil na tržišču, odkar ga je leta 1954 v veleblagovnici v Chicagu opazila Mignon Buehler, najstniška hčerka premožnega poslovneža, in ga od trgovine odkupila za dva tisoč dolarjev. Slika je nato še naslednjih 20 let visela v njeni jedilnici; leta 1970 jo je podarila svoji hčerki, ki jo je nato selila s seboj, kjer koli je pač živela (njeni sostanovalci so sliko menda tako sovražili, da dekletu niso pustili, da bi jo izobesilo v skupnem prostoru; pozneje, ko je že živela v Arizoni, so jo kar dvakrat obiskali vlomilci, a se jim v nobenem izmed primerov ni zdelo vredno odnesti vpadljive slike).

Na drugi strani Atlantika je bilo Kitajsko dekle veliko bolj priljubljeno. Ker reprodukcij v ZDA niso prodajali, se Buehlerjeva ni zavedala njene popularnosti, a v Veliki Britaniji, Avstraliji, Kanadi in JAR-u je postala ikona kiča, ki jo je natisnila cela vrsta knjig o retroumetnosti.

Prek Singapurja do Cape Towna
Leta 1913 v Moskvi rojeni Vladimir Tretčikov je bil, tako je vsaj pisal v svoji avtobiografiji, sin sibirskih veleposestnikov, ki so premoženje izgubili v revoluciji. Pri 19 letih je z bratom odpotoval v Pariz, da bi tam študirala umetnost, a je - potem ko sta po hitrem postopku zapravila ves denar - končal v Šanghaju. Tam se je poročil z rusko izseljenko Natalijo Telpregovo, se nastanil v Singapurju in se začel ukvarjati z oglaševanjem. Ko je Japonska leta 1941 napadla Singapur, sta njegova žena in hčerka odpotovali v Južnoafriško republiko, sam pa je ostal, kjer je bil, in začel afero z enim izmed svojih modelov.

Kitajskemu dekletu je ime Monika
Svoji družinici se je v Cape Townu pridružil leta 1946; ni ga zapustila ljubezen do eksotičnih deklet, sklenil pa je, da se bo začel ukvarjati s komercialno umetnostjo; njegova muza je bila kitajsko-francoska mladenka Monika Pon, ki je delala v bližnji pralnici (pozneje je povedala, da ji je za poziranje plačeval po šest dolarjev; za Kitajsko dekle je pozirala skoraj dva tedna).

Najbogatejši slikar za Picassom?
Čeprav je Tretčikov vedno vedel, da s svojo umetnostjo hoče služiti, pa ni znal prav dobro napovedati, katera njegova dela se bodo prodajala. "Bil je izvrsten samopromotor," piše slikarjev biograf Boris Gorelik. "Za neko sliko je objavljal celostranske oglase v časopisih, ker je bil prepričan, da bo uspešnica, pa so bile na koncu vedno uspešne katere druge." Tiste so mu v resnici prinesle čeden kup denarja - tako čeden, da so ga nekoč oklicali za drugega najbogatejšega umetnika za Picassom. "O tem sicer dvomim, je pa res, da si je zgradil veliko vilo v najpetičnejšem delu Cape Towna in govoril, da je to hiša, ki jo je postavilo Kitajsko dekle."

Ponatise Kitajskega dekleta so v Veliki Britaniji začeli prodajati leta 1956 za približno dva funta (danes bi bilo to trideset funtov). Toda zakaj so šli tako dobro v promet? "Mislim, da so ustrezali podobi, ki so jo ljudje imeli o eksotičnem," je za The Independent izjavil Gorelik. "V petdesetih in šestdesetih so ljudje hoteli potovati v eksotične dežele; delo Tretčikova je na neki način odsevalo njihove sanje in stremljenja."

"Slikarska Barbara Cartland"
Strokovna javnost je bila manj navdušena; umetnostni kritik William Feaver je Kitajsko dekle opisal kot "morda najbolj neprijetno umetnino, kar jih je nastalo v 20. stoletju", Charles Darwent pa je umetnika v njegovi osmrtnici opisal kot "slikarsko Barbaro Cartland". Andy Warhol je bil, morda ne presenetljivo, prizanesljivejši: "Mora biti dobra. Če bi bila slaba, ne bi bila všeč toliko ljudem."