Indijski umetnik Riyas Komu je s pomočjo lastnika mumbajske galerije Maskara, Abhaja Maskare, v mesecu svetovnega nogometnega prvenstva, na nek način vključil Indijo na svetovni nogometni zemljevid. Naslov razstave je pomežik dvema nogometašema: indijskemu vratarju Subratu Paulu in brazilski zvezdi Juliju Césarju. To, da poznate samo enega izmed njiju, je bil tudi Komujev namen: "Eden je popolnoma obskuren, drugi neprimerljivo bolj slaven. Kaj je potrebno, da bi bil prepad med njima manjši?"

Zgovorna simbolika betonskega zidu
Osrednji element razstave, ki se poigrava z ustaljenim razumevanjem koncepta razstavnega prostora, je deset metrov visok, 6 metrov visok in 15 centimetrov debel betonski zid. Na eni strani je 126 železnih nogometnih žog v stekleni vitrini, na drugi pa pridušeno brenčanje vuvuzel in zvoki navijajočih možic. Prebijanje iz ene polovice galerije v drugo je izziv: če hočejo videti tekme prvenstva, ki so projicirane na steno v drugi polovici prostora, se morajo obiskovalci stlačiti skozi majhno, ozko odprtino v zidu.

Ni vse v velikosti ...
Komu, strasten ljubitelj nogometa, ki dogajanje v Južni Afriki tudi dokumentira v živo (v galeriji vsak dan na steno dodajo po eno novo fotografijo, ki jo pošlje s prvenstva), skuša z razstavo načeti javno debato: zakaj se narod z dobro milijardo prebivalcev ni uspel prebiti na svetovno prvenstvo? Kljub vse večjemu zanimanju za šport - po podatkih Fife v Indiji nogomet igra 20 milijonov ljudi - je pred deželo menda še dolga pot, če se hoče kdaj spoprijeti s svetovnimi nogometnimi velesilami. (Petkratna zmagovalka svetovnega prvenstva, Brazilija, ki te številke letos sicer ne bo povečala, je po Fifinem rangiranju kar 129 mest pred Indijo).

Komujeva postavitev se ne navezuje le na prepad med velikimi zvezdami mednarodnega nogometa in najboljšimi indijskimi igralci, ampak tudi na povsem oprijemljive prepreke na poti do uspeha. Hitro rastoča, prenaseljena indijska mesta z neštetimi novogradnjami iztrebljajo igrišča in zelenice, kjer bi otroci lahko igrali nogomet (ali pa npr. kriket, ki je v deželi po zaslugi nekdanje britianske kolonialne oblasti precej bolj priljubljen).