Sandi Sitar Komela opisuje kot zelo eksplozivnega človeka, ki je intenzivno reagiral tudi na majhne stvari in si jih dolgo zapomnil, bil je zelo neposreden. Milček Komelj pa dodaja, da je bil intenziven, žareč, prežarjen s svetlobo. Foto: MMC RTV SLO
Sandi Sitar Komela opisuje kot zelo eksplozivnega človeka, ki je intenzivno reagiral tudi na majhne stvari in si jih dolgo zapomnil, bil je zelo neposreden. Milček Komelj pa dodaja, da je bil intenziven, žareč, prežarjen s svetlobo. Foto: MMC RTV SLO
Proti koncu so Komelove slike postale modre, vijoličaste. Nekoč ga je Sandi Sitar vprašal, od kod to izvira. Komel mu je odgovoril: 'Z one strani, čutim, da sem z eno nogo že čez.' Foto: MMC RTV SLO
Vrhunec Komelovega leta v Novi Gorici

Bil je ožarjen z njegovim primorskim koloritom in poln izvirne abstraktnosti, ki so ji vsi po vrsti pripisovali umetniško avtonomnost, je v prispevku v oddaji Osmi dan poročal Iztok Premrov.

Prispevek Iztoka Premrova iz oddaje Osmi dan si oglejte v priloženem videoposnetku.
Slikar Tugo Šušnik je ob razstavi Zmagoslavje svetlobe v Mestni galeriji v Novi Gorici zapisal, da je abstrakcija svoboda, svoboda za gledalca in svoboda za ustvarjalca. Zdaj v tej galeriji in v Kulturnem domu sosednje Gorice v Italiji razstavljajo slike slikarja, ki je uveljavil eno izmed najbolj osebnih in avtonomnih oblik abstraktnega slikarstva pri nas.

Komel se je začel samostojno uveljavljati v času, ko so prvi takratni sovjetski in pozneje ameriški astronavti začeli osvajati vesolje. To ni ostalo brez posledic za njegov likovni razvoj, ki se je začel z realističnim krajinarstvom ter se nato razživel v kozmične teme in zanj značilen abstraktni iluzionizem.

Stremel je po notranji svobodi
Umetnostni zgodovinar Milček Komelj je o Komelu povedal, da je bil usodno navezan na svojo rodno goriško pokrajino, saj je izhajal iz njene tektonike in barvitosti. "Potem je pa svoje podobe abstrahiral v duhu svojega časa, vendar je nato sprejel docela abstrakten jezik, ki je aluziven. To so bile vizije fantastične pokrajine, ki so postale simbol njegovega hrepenenja in stremljenja po notranji svobodi ..."

Pavla Jarc, direktorica Kulturnega doma Nova Gorica, je za vrhunec Komelovega leta označila prav spominsko razstavo Zmagoslavje svetlobe, ki je zastavljena kot čezmejni projekt. Že v svinčenih časih je imel Komel namreč atelje tudi v italijanski Gorici in bil eden vidnih predstavnikov skupine umetnikov z obeh strani meje, ki so v začetku 70. let rušili meje, tako mentalne kot fizične.

Odmaknjen od prestolnice in zato prezrt
Silvester Komel je ustvarjal na Goriškem, odmaknjen od dogajanja v slovenski umetniški prestolnici, in bil zato včasih neupravičeno prezrt. Sam je to občutil takole: "Če živiš malo odmaknjen od sveta, je težko biti ažuren, sodoben, tak, kot je treba biti v pravem trenutku. Morda je to stiska, ki me daje vseskozi, mislim na to odmaknjenost. Zato sem menil, da je boljše ostati zvest samemu sebi, dokler ti to notranja energija omogoča."

Silvester Komel je ravno s tem drugačnim v sebi in svojem slikarstvu prepričal mnoge, ki so v njem videli izjemno slikarsko osebnost. Njegova kozmična likovna energija vsekakor še danes sije z vso nekdanjo močjo, je prispevek sklenil Premrov.

Vrhunec Komelovega leta v Novi Gorici