Blišč in bedo, pravzaprav zlasti blišč mesta v 18. stoletju, ko se je po Parizu širila razsvetljenska misel in pripravljala revolucija, mesto pa je bilo eno izmed umetniških središč (če ne kar glavno središče) stare celine, predstavlja razstava v losangeleškem muzeju J. Paul Getty. Luksuzno življenje in navade v mestu v 18. stoletju, ki ga je zgodovinar Colin Jones opisal kot "razsvetljeno mesto brez kralja" (ta se je bolje počutil v bližnjem Versaillesu) pa osvetljuje tudi knjiga, ki spremlja razstavo.
Pod naslovom Pariz: Življenje in luksuz v 18. stoletju (Paris: Life and Luxury in the Eighteenth Century) je razstavljena vrsta predmetov, ki jih je nekoč najbogatejši mož v ZDA Jean Paul Getty ob smrti zapustil svojemu muzeju; od svečnikov, stojala za polena, pohištva, rokokojsko nakrancljanih ur, oblačil, glasbil, namiznih iger in razkošnih oblačil. Vse to danes slika vzdušje, v katerem je na predvečer francoske revolucije živela elita Pariza, tedanjega modnega in kulturnega središča Evrope.
"Moda pomeni Franciji to, kar so perujski rudniki zlata Španiji," je že stoletje prej, leta 1665, sklenil Jean-Baptiste Colbert, minister znamenitega sončnega kralja, Ludvika XIV. Zgovorna je tudi pripomba francoske kraljice Marije Anotinette, ki naj bi po 'legendi' na novico, da se ljudje pritožujejo, da jim primanjkuje kruha, odgovorila: "potem pa naj jedo pecivo." Francoska kraljica je svoje razkošje in brezčutnost do lačnega ljudstva kmalu drago plačala.

To je bil tudi čas, ko je veljal Pariz za mesto izjemne umetniške produkcije in kulturnih dosežkov, čeprav so politična dogajanja z revolucijo kot vrhuncem leta 1789 zasenčila marsikatero odkritje, pojasnjujejo v muzeju. Kustosinja Charissa Bremer-David pravi, da ne gre za študijo dekadence, ampak poskus ujeti svet, ki je ostal v senci drugega dogajanja.

Jutranja toaleta je lahko prava predstava
Postavitev sledi 'štirim delom dneva' in ponazarja vse od pomena, ki so ga bogate Parižanke dajale jutranji toaleti in k ogledu te (pravzaprav je bila to že druga toaleta, saj si je bilo treba najprej zagotoviti dovolj urejen videz) povabili celotno občinstvo, do razvajanja na večerji in razposajenosti v nočnih urah. "Vloga lepe ženske je bolj pomembna, kot bi si lahko predstavljali," je opazil že Montesquieu. "Nič ni pomembnejšega od tistega, kar se vsako jutro zgodi med njeno toaleto, obdano s služabniki; general ne posveča nič manj pozornosti razporeditvi desnega boka svojih rezerv kot jih ženska svojim oblačilom ..."
Pariz – center sveta
Razstavljeni izdelki predstavijo Pariz kot modno prestolnico sveta, središče dobrega okusa. "Pariz je svet. Ostali deli Zemlje niso nič drugega kot njegova periferija," je leta 1734 zavriskal dramatik Pierre de Marivaux. St. Germain in St. Honoré sta bila tedaj nadvse priljubljena 'hôtels particulier', dvorca, v katerih je cvetel nov način življenja z 'appartements de parade' - sobanami za formalna druženja,in 'appartements de commodité' - tistimi bolj intimnimi prostori za neformalno sproščanje.
Čas zlatih ur, večnih znanilk minljivosti
Od oblačenja do zbiranja, razkošnih pojedin do še razsipnejših zabav, en dan v življenju pariške elite, dan, ki se vedno znova izteče. Čas namreč nikogar ne čaka in na to so v skorajšnji tišini opozarjale tudi dragoceno okrašene ure, ki so se v tistem času razmahnile in postale obvezen del opreme v vsakem 'spodobnem' domu. Vendar ura ni le kazalka časa, ampak tudi večni simbol minljivosti, na kar je opozarjal že francoski slikar in grafik Phillipe Mercier (1689-1760): "Ljudje postavljajo ure na vsak kamin. Motijo se. Kako otožna moda. Nič ni bolj žalostnega od opazovanja urnega nihala. Lastno življenje odteka pred nami, nihanje pa nas opozarja na vse trenutke, ki se nikoli več ne bodo vrnili."