Čeprav tam nastale fotografije niso neposredno povezane s Chagallovim življenjem, so koristen vir za razumevanje dela tega ključnega slikarja 20. stoletja. Ponazarjajo namreč okolico, v kateri je odraščal, realnost vaškega življenja vzhodnoevropskih Judov, ki ga je Chagall v svojih delih idealiziral, da so se petelini, godci in drugih simboli vedno znova pojavljali na njegovih platnih. Navsezadnje je v domači vasi spoznal tudi svojo življenjsko sopotnico, bodočo ženo Bello Rozenfeld, ki je pod belo tančico prav tako vedno znova vznikala iz njegovih barvno nasičenih slik.

Pogled v Chagallovo domače okolje
Zato so v Umetnostnem muzeju v Baslu sklenili, da Judowinove fotografije vključijo na razstavo o Marcu Chagallu, ki jo odpirajo v soboto. Postavitev pod naslovom Chagall - leta preboja (1911-1919) ponuja nov pogled na zgodnja dela rusko-francoskega slikarja.

Chagall se je rodil leta 1887 v Ljosnu pri Vitebsku, ki je tedaj ležalo v carski Rusiji, danes pa je mesto v Belorusiji blizu meje z Rusijo in Latvijo. Spomine na otroška leta, svojo družino in dom je umetnik popisal v spominih Moje življenje, ki jih je zapisal med letoma 1921 in 1922, ko je bil star 35 let, ponujajo pa dragocen vpogled v razumevanje miljeja, ki je slikarja tako močno zaznamoval.

Med letoma 1912 in 1914 je po t. i. nastanitvenem območju potoval ruski fotograf Solomon Judowin, ki je dokumentiral tamkajšnje življenje. Šlo je za območje med Baltikom in Črnim morjem, kamor so se v obdobju ruske carice Katarine Velike morali preseliti Judje. Tudi mesto Vitebsk je bilo na tem območju.

Domov in nazaj v Pariz
Chagall je bil v tistih letih sicer daleč stran od domače dežele. Po študiju v Sankt Peterburgu, kjer je bil nekaj časa zaprt, saj so lahko Judje lahko tedaj v mestu živeli samo z dovoljenjem, je leta 1910 odpotoval v Pariz, kjer je ostal do leta 1914. Tedaj je dočakal svojo prvo razstavo, in sicer v berlinski galeriji revije Der Sturm in z njo vzbudil veliko pozornosti. Po oktobrski revoluciji je bil komisar nove sovjetske oblasti za likovno umetnost v Vitebsku, v Pariz pa se je potem dokončno vrnil leta 1923.

Pariz je bil v tistih desetletjih umetniško središče sveta, kjer so životarili številni umetniki, zavezani svoji, morda še nerazumljeni, a prevratniški likovni govorici. Njihove smeri, ki so prelomno zarezale v razvoj likovne umetnosti, so navdihovale tudi Chagalla. S fauvizmom, kubizmom in ekspresionizmom se je sicer selektivno spogledoval, povzel le posamezne elemente in jih vključil v svojo slikarsko govorico, ob tem pa se vselej izvijal vsakršnim enoznačnim uvrstitvam v to ali ono smer.

Razdejanje in strah druge svetovne vojne
Julija 1941 se je pred nacizmom umaknil v ZDA in podobno kot številni drugi evropski in ameriški umetniki, čeprav daleč od vojnega dogajanja, vojno občutil kot hudo breme, ki je prodrlo v njegove slike. V New Yorku je naslikal vrsto slik, na katerih je upodobil razdejanje in strah. V Francijo se je vrnil leta 1949 in se naselil v Saint-Paul-de-Venceu, kjer je živel do smrti. Po vrnitvi v Francijo se je posvetil tudi mozaiku, pa tudi vitraju, s katerim je med drugim opremil katedrali v Metzu in Reimsu.