Do poznih popoldanskih ur so si izmenjevali vojaške ostaline – tu ne gre le za orožje, pač pa tudi za osebne predmete vojakov, uniforme, odlikovanja, fotografije in razglednice, ki so jih pisali vojaki s front pred skorajda stoletjem. Večina predmetov je namreč iz prve svetovne vojne. Goriška, Kras in Posočje – območje, kjer je potekala krvava soška fronta – je zaradi ostalin prve svetovne vojne nekaj posebnega. Ogromno je zbiralcev in zasebnih muzejev, skoraj vsak ima pri hiši različne predmete, ki so ostali po bojih na fronti.

Sto razstavljavcev, tisoč obiskovalcev
Jesenskega srečanja se je udeležilo okoli sto razstavljavcev iz Avstrije, Češke, Hrvaške, Italije, Madžarske, Srbije in Slovenije. Obiskovalci - več kot tisoč se jih je zbralo v Šempetru - so razstavljene predmete tudi kupovali ali si jih izmenjevali.

Na srečanju je sodelovalo tudi več filatelistov, numizmatikov in zbiralcev razglednic. Sicer je največ zanimanja za vojaška odlikovanja in osebne predmete vojakov, najdemo pa tudi vojaške športne rekvizite. Tako je Erik David Pipan, eden najbolj znanih zbiralcev v Sloveniji, tokrat na srečanje prinesel vojaške lesene smuči s prav posebnim okovjem: "Točne starosti jim nismo mogli določiti. Toda glede na obliko in predvsem način kovanja vezi so zagotovo stare več kot stoletje. So še izpred prve svetovne vojne. Prav takšne pa so uporabljali tudi vojaki na soški fronti."

Učna ura vojaške zgodovine
Egon Valantič, predsednik društva Soška fronta, je ob koncu srečanja povedal: "Udeležujejo se ga zbiralci, ljubitelji vojaške tehnike, amaterski zgodovinarji, predstavniki muzejev … Takšno druženje je - poleg izmenjave predmetov - namenjeno tudi izmenjavi izkušenj in novim poznanstvom med ljubitelji vojaške zgodovine. Je pravzaprav učna ura vojaške zgodovine - toda s pomembnim sporočilom: Nikoli več vojne!"

Obenem je tudi pomemben turistični dogodek, saj Šempeter, Goriško in sploh celotno Posočje ob tej priložnosti obišče več kot tisoč ljudi iz osrednje Evrope, ki negujejo spomin na prvo svetovno vojno, ki je prav te kraje najbolj prizadela.

Preprosto kot (vojaški) pasulj
Društvo Soška fronta je ob 13. mednarodnem srečanju pripravilo tudi priložnostno razstavo Vojaška kuhinja na bojnem polju. V več vitrinah si je bilo mogoče ogledati vojaške menažke, pribor, skodelice, lonce, pa tudi konzerve, stare skoraj stoletje!

Ob tej priložnosti so pripravili brezplačno pokušnjo pasulja, pripravljenega v starem vojaškem vprežnem kotlu. Miro Žnidaršič ga je skuhal več kot dvesto litrov. Porabil je petdeset kilogramov fižola, vse skupaj pa obogatil z dimljenim mesom. Ko smo ga vprašali za recept, je povedal: "Saj veste, kako pravimo … preprosto kot pasulj … Pa vendarle moraš imeti kakšno kuharsko skrivnost v rokavu, da pripraviš res dober 'vojaški' pasulj. Naj povem le to, da gospodinje največkrat pretiravajo s čebulo, kar da pasulju sladkast okus. Pravi vojaški pasulj pa ne sme biti sladek, raje malce pekoč!" Očitno je bil dober, saj so vseh šest kotlov na vprežnem vozu vojaške kuhinje, stare šestdeset let, obiskovalci in razstavljavci izpraznili že kmalu po dvanajsti uri. Dobesedno s kruhom so jih pomazali.
Mojca Dumančič