Za inštalacijo, ki ji je naslov preprosto Diana, je Wallinger navdih našel pri treh platnih italijanskega mojstra Tiziana, ki je upodobil prizore iz grške mitologije. Platno Diana in Akteon ujame trenutek, ko se srečata boginja Diana in lovec Akteon. Ta se občudujoče zazre v lepo boginjo, ki jo golo zaloti pri kopanju - ta pa ga, ogorčena nad njegovim bolščanjem, za kazen spremeni v jelena, ki ga nato raztrgajo njegovi lastni psi (to je že platno Akteonova smrt).

Žgečkljivost na španskem dvoru
Tizian je sliki ustvaril med letoma 1556 in 1559, in sicer skupaj z delom Diana in Kalisto. Vse tri so del cikla platen, ki ga je Tizian naslikal po naročilu španskega kralja Filipa II., ki je bil v zadnjih 25 letih Tizianovega življenja glavni odjemalec njegovih slik. Slike so v času nastanka veljale za tako pohujšljive, da jih je bilo v prisotnosti dvornih gospa treba zakrivati.

Boginje za 21. stoletje
Nazaj v sedanjost: tudi obiskovalci Wallingerjeve razstave v londonski Narodni galeriji si lahko njegove "žive slike" ogledajo le skozi ključavnico; na drugi strani se jim obetajo bežni pobliski gospodičen, ki v dveurnih izmenah igrajo boginjo lova. "Pri Diani gre za opazovanje in za to, da te pri tem početju zalotijo; Diano pri kopanju sem hotel pokazati na sodoben način." Svojim modelom ni postavljal pretiranih omejitev, kaj lahko počnejo in česa ne, jih je pa prosil, naj se vedejo "boginji primerno".

Wallinger, ki je sicer v preteklosti največ prahu dvignil s svojo videoumetnostjo - za razstavo, ki pritiče dobitniku Turnerjeve nagrade, je oddal posnetek sebe, preoblečenega v medveda - tokratnega projekta ne namerava snemati. "Hotel sem resnično, živo golo osebo, da bi ljudje z njo lahko stopili v tako razmerje."

Trojica znova skupaj
Wallinger je pravzaprav samo eden izmed več umetnikov, koreografov in pesnikov, ki jih je vodstvo galerije prosilo, naj kaj ustvarijo na čast trem Tizianovim slikam (Diana in Akteon, Diana in Kalisto ter Akteonova smrt), ki jih imajo v svoji zbirki in ki bodo od jutri dalje skupaj razstavljene prvič po 18. stoletju.

17. stoletje: ljudje se zavejo svoje zasebnosti
Wallingerjeva inštalacija ne stopa v dialog le s Tizianom, pač pa tudi denimo z golimi kopalkami Edgarja Degasa; prisili te, da "razmisliš o opazovalčevem položaju glede na umetnino", opozarja direktor galerije Nicholas Penny." Pomislite samo na klasično nizozemsko slikarstvo in na to, kako velik del slik upodablja prizore, ki naj bi jih ne gledali - od ženske, ki dobiva nespodobno povabilo, do druge, ki na skrivaj prebira ljubezensko pismo. V 17. stoletju se je v ljudeh krepila zavest o zasebnosti in z njo je prišla tudi ideja o kršitvi te zasebnosti. Pri Degasu imam sam pogosto občutek, da nam hoče otežiti gledanje." In to nas spet pripelje do vzporednice z Wallingerjevim postulatom, da je Diano treba gledati le skozi majhno špranjo.

Wallinger sam izpostavlja še, da je imel pred očmi tudi Etant Donnés, poslednjo stvaritev Marcela Duchampa, s katero se je na skrivaj ukvarjal zadnjih 20 let svojega življenja (potem ko je že objavil, da se je nehal ukvarjati z umetnostjo). Pri Duchampovi stvaritvi, ki je na ogled v Philadelphii, gledalec pokuka skozi odprtino v starih lesenih španskih vratih; na drugi strani je lutka golega dekleta, ki leži na tleh na kupčku dračja. To, da so tla kockasta, si je od njega zdaj izposodil Wallinger.