"Dvakrat me je skušal 'podreti' ... to mi je šlo zelo na živce, ker me moški niso privlačili in ker mi ni do vdaje. Pa še boli. Bil pa sem izjemno počaščen – na tihem sem si mislil, da je velik pesnik in da mu majhen košček riti Božanskega Dalíja dolgujem." Alain Bosquet umetnika, ki je rad šokiral s provokativnimi izjavami, takole citira v knjigi Pogovori z Dalíjem (1969). CaixaForum v Madridu danes odpira razstavo Dalí, Lorca y la Residencia de Estudiantes, ki osvetljuje vez, ki se je med mladima umetnikoma spletla v študentskem domu, kjer sta se spoznala jeseni leta 1922. Njuno osemletno prijateljstvo in medsebojno občudovanje (vsekakor je šlo za razmerje, polno vzponov in padcev), ki se je rodilo v krogu mladh intelektualcev in bodočih kulturnikov, ki se jih je v "Residencii" takrat trlo, ju je poneslo na sam vrh takratne evropske avantgarde z vsemi njenimi -izmi, od kubizma pa do futurizma in nadrealizma.

Med zanimivejšimi eksponati razstave, ki bo na ogled do februarja naslednjega leta, je še nikoli predvajani 35-minutni film Manuela Gutiérreza Aragóna, ki skuša zgodbo o nenavadnem prijateljstvu oživiti s pomočjo pisem, ki sta si jih umetnika izmenjavala. Sicer je na ogled še kakih sto slik, tudi njunih (avto)portretov, in cel kup pisnih dokumentov, tudi iz časa, preden sta prišla študirat v Madrid: Lorca je imel takrat za seboj že eno uprizorjeno gledališko predstavo (El maleficio de la mariposa), Dalí pa je poglabljal svoje znanje o slikarstvu in se že pred začetkom študija odločil, da bo postal ena izmed osrednjih figur modernizma.

Da sta imela na ustvarjanje drug druge velik vpliv, ni nobeno odkritje: med drugim je Lorca napisal Odo Salvadorju Dalíju, ta pa je v prijatelju našel navdih za San Sebastian. Razstava poskuša dokumentirati tudi njune projekte, ki so se na koncu sfižili, denimo El cuaderno de los putrefactos (Zvezek usmrajenih - tako sta klicala tradicionalne umetnike) ali Manifest groc (projekt, od katerega je Lorca odstopil).

Iz slik, ki jih poseljujejo mornarji in "prijateljice noči", je jasno, da sta se skupaj podala tudi na rob družbe - a k izkušnji pristopila iz različnih zornih kotov. Medtem ko je Lorca na socialnem dnu našel navdih za nežen lirizem, je Dalí v slikah, kakršna je bila El marinero (1926), stavil na grob realizem.

Začetek konca
Prvo znamenje razkola med umetnikoma je pomenilo Dalíjevo približevanje nadrealizmu Andréja Bretona. Pisal se je konec dvajsetih let in objektivnost, h kateri sta stremela, se v njunih opusih začne spreminjati v "radikalno subjektivnost". Skupna jima je še naklonjenost do Mirója, a le še Dalíja nagovarja umetnost Jana Arpa in Marxa Ernsta. Njuni poti sta se dokončno ločili leta 1929, ko je pesnik odšel v New York (kar je bilo povod za nastanek antologijske zbirke Pesnik v New Yorku), Dalíja pa je pritegnil takratni center umetniške avantgarde, Pariz.