Eden ključnih figuralikov 20. stoletja je pomagal pri izboru slik za retrospektivo, vendar je ni dočakal. Ta teden so jo končno odprli. Več kot dve leti po njegovi smrti.
Kurator postavitve Jasper Sharp, tudi dolgoletni prijatelj britanskega umetnika judovskega rodu (rodil se je leta 1922 v Berlinu), je prepričan, da je Freud v retrospektivo v prvi vrsti privolil zaradi spoštovanja zbirke, ki jo hranijo v znamenitem Umetnostnozgodovinskem muzeju. Tam so že stoletja doma slike Tiziana, Velazqueza in Rembrandta, ki jih je Freud tako močno občudoval. V družbi umetnin muzejev je preživel ogromno časa in kot je nekoč dejal, je imel obisk galerije nanj zdravilen učinek.
Freud, ki sodi med najbolj prepoznavne britanske umetnike svoje generacije, se je z družino pred nacistično sovražnostjo iz Berlina umaknil leta 1933. V koncentracijskih taboriščih v času holokavsta je izgubil štiri pratete. "Dunaj mu nikoli ni bil domač in to tudi nikoli ne bi mogel postati. Ne bi šel tako daleč, da bi rekel, da je bila razstava zanj nekakšen zaključek, vsekakor pa vendar mu je prinesla pomiritev."
Sprehod po sedmih desetletjih ustvarjanja
Do 6. januarja bo na Dunaju na ogled 43 del, ki zajemajo sedem desetletij njegovega ustvarjanja, od avtoportreta iz leta 1943 do zadnjega dela, portreta njegovega asistenta Davida Dawsona z njegovim psom Elijem, s katerim se je ukvarjal dva tedna pred smrtjo. Gledanje na uro je bilo med poziranjem Freudu odveč, je dejal Dawson, saj je bil potek dela izredno dolgotrajen proces. Pogosto je slikal sedem dni v tednu, po 13 ur na dan. Izjemo je naredil pri eni sami portretiranki, kraljici Elizabeti, ki si je leta 2001 za portret vzela le po dve uri dnevno. "Saj imam vendar še kaj drugega za početi," je po Dawsonovem pripovedovanju tedaj dejala kraljica.
Dawson je bil slikarjev asistent več kot dvajset let. Fotografije, ki jih je ujel v umetnikovem studiu, so trenutno na ogled v dunajskem Muzeju Sigmunda Freuda, torej stavbi, kjer je nekoč delal njegov znamenit prednik.
Znameniti goli portreti
Na ogled je nekaj slovitih monumentalnih aktov, naslikanih s prepoznavnimi pastoznimi nanosi in čustveno surovostjo. Slikar jih ni maral označevati kot akte, saj spodbudi to k iskanju popolnosti, ki pa ni bila njegov cilj. "Ne želim slikati videza ljudi, ampak to, kar so," je nekoč dejal, motiv pa raje označil za "gole portrete".
Razstavljena so tudi dela manjšega formata, med katerimi gre za več avtoportretov, portretov njegovih družinskih članov, prijateljev in stanovskih kolegov, tu so tudi krajine in tihožitja. "Freud je slikar, ki je neodvisno od mednarodnih tendenc vztrajal pri figurativnem slikarstvu. Zanj je bila vsaka slika portret - ne glede na to, ali je risal človeka, žival ali tihožitje," je ob razstavi dejala direktorica Umetnostnozgodovinskega muzeja Sabine Haag.

Dela za razstavo so posodili zasebni zbiratelji in najpomembnejši svetovni muzeji, kot so newyorški Metropolitanski muzej, londonska galerija Tate, oxfordski muzej Ashmolean in madridski muzej Thyssen-Bornemisza.