Študentski in delavski protesti maja in junija 1968 v Parizu, ki so se razširili še po drugih mestih Francije, so zamajali režim Charlesa de Gaulla, ki se je že pripravljal na mogočo vojaško operacijo. Na vrhuncu je namreč protestiralo kar 10 milijonov oziroma dve tretjini vseh delavcev. A prav tako hitro, kot je vzplamtel, je na koncu ogenj tudi ugasnil, de Gaullova vladavina pa se je le še močneje zasidrala na oblasti.

Upor prinesel liberalizacijo družbe
Čeprav protesti niso prinesli sistemskih sprememb v smislu menjave režima, je imel dogodek trajne družbene posledice, saj so se zamajale vrednote tradicionalne družbe in sprožile liberalizacijo s seksualno revolucijo in vznik novih družbenih gibanj. Ena izmed posledic gibanja pa je tudi nastanek takšne oblike potrošništva, kot ga poznamo danes.

Francoski umetniki, nekatere med njimi je spodbudil Guy Debord, so delovali kot propagandni stroj upora. Zavzeli so univerze, ustanavljali ljudske ateljeje, agitirali, poučevali in razstavljali na ulicah in tovarnah.

Razstava predstavlja približno 80 plakatov, ki so nastali v ateljejih zavzetih ali pridruženih akademij na pariških univerzah in šolah v okviru takratnega burnega francoskega študentskega gibanja. Na odprtju je nekaj besed o razstavljenih plakatih spregovorila kustosinja razstave Catherine de Braekeleer iz Centra za grafiko in tiskano podobo v mestu La Louviere v Belgiji. Med drugim je poudarila, da so ti plakati pomemben mejnik v razvoju plakata po vsem svetu. Nastajali so večinoma na "nekdanjih" šolah za likovno umetnost (kot je pojasnila, so tako šole imenovali, ker so bile takrat zaprte), in čeprav so se njihovi avtorji umaknili v anonimnost, se je skoznjo vseeno izražala neka kolektivna zavest. Pomembna moč plakatov pa je bila ravno v hitri izdelavi in takojšnji odzivnosti na dogajanje. Maja in junija 1968 je bilo po besedah Catherine de Braekeleer ustvarjenih, stiskanih in razobešenih okoli 600.000 plakatov. Na centru jih hranijo 11.000.
Plakati zelo učinkovito kolektivno delo predvsem v sitotisku
Plakati so bili kolektivno delo. Ustvarjalci so jih izdelovali v vseh velikostih in tiskali predvsem v tehniki sitotiska. Kritični do družbe so svoje ideje izražali skozi ironijo, satiro in subverzivno slikarstvo. Na mimoidoče so naredili močan vtis, podobno kakor veliki plakati na javnih krajih. Zaradi želje po večji sporočilnosti so uporabljali preproste grafične podobe, ki pa so likovno in vsebinsko izredno učinkovite. Njihovi grafični efekti in duhoviti slogani so na ulico prinesli nekakšen divji humor, tako značilen za tisti čas.

Kaj pa se je dogajalo v Ljubljani?
Val novih idej je zaznamoval tudi zgodovino celotne druge polovice dvajsetega stoletja, saj se je razširil po svetu ter zajel tudi Jugoslavijo in z njo Ljubljano.

Kot vzporednica dogajanja v Franciji je tako na razstavi predstavljeno tudi študentsko gibanje v Ljubljani med letoma 1968 in 1972 z dokumentarnimi fotografijami Toneta Stojka, Edija Šelhausa in Žareta Veseliča iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane in Muzeja novejše zgodovine Slovenije, z izvodi časopisa Tribuna, glasila SP – Slovensko podzemlje, obvestili in letaki ter dokumentarnim filmom Majde Širca, ki je kot kulturna ministrica razstavo tudi odprla.
Ob tej priložnosti je Širca izrazila mnenje, da je bila študentska revolucija v Sloveniji revolucija duha. Režim, ki ga je ta revolucija spodnašala, je bil ranjen. Študentskega gibanja leta 1968 sicer ni aktivno živela, se je pa s tem obdobjem zelo podrobno ukvarjala. Kot je pojasnila, se je pozneje zgodila še ena pomembna revolucija, in sicer industrijska revolucija. Razstava v MGLC-ju pa po njenih besedah priča, kaj je civilizacija v vseh teh letih storila, ko je odstranila sitotisk, litografijo in tudi enkratne plakate.

Kot nam je Širca, sicer diplomirana umetnostna zgodovinarka, povedala, se je vedno ukvarjala z madeži v zgodovini, običajno tistimi, ki so prinesli spremembe v družbi. "Tako sem obravnavala tako tigrovce kot Goli otok, tako fašiste, ženske kot punk ali kar koli drugega. In v tem kontekstu študentskega gibanja nisem mogla izpustiti. Tudi zato, ker je bilo tako slabo raziskano oziroma se o njemu ni ogovorilo in nam je bilo še preveč blizu, da bi ga ovrednotil."

Beseda tudi o nastanku plakatov ter dogajanju v Sloveniji
V Kinodvoru bo potekal tudi cikel filmov na temo študentskih uporov, ob razstavi pa sta izšli tudi dve publikaciji, prva je zloženka z besedili de Braekeleerjeve Maj '68, Naj zmaga domišljija!, ki govori o grafični umetnosti ateliers populaires (ljudskih delavnic) v Franciji, kjer so nastajali plakati gibanja.

Druga pa je Nekoč je bilo leto 1968 Alija Žerdina, ki je analitični presek tega evforičnega časa s poudarkom na dogajanju v Ljubljani, kjer so kot rezultat protestov ustanovili Radio Študent, čez nekaj let pa še Škuc. Žerdin pa povleče tudi vzporednice med letom '68 in dogajanjem ob koncu osemdesetih, ki je vodilo v osamosvojitev države.

Razstava bo na ogled do 22. marca.

B. K.

Fotografije so objavljene z dovoljenjem Centre de la Gravure et de l'Image imprimée, La Louvière, Belgija.